Naš uporabnik živi v vasi na Štajerskem. Ta vas je bila nekdaj dokaj napredna. Eni prvih so imeli telefon, zelo hitro pa tudi kabelsko televizijo. Hiša, v kateri živi naš uporabnik, je skoraj v središču vasi, ko se je priselil vanjo, je imela telefonski priključek, kabelskega pa ne, saj prejšnji lastniki za to niso imeli potrebe. Ker je naš uporabnik povezan s sodobnimi tehnologijami, je seveda želel zadeve nadgraditi. Najprej je bil na vrsti internet. Da bi ubil dve muhi na en mah, si je zaželel kabelskega priključka. A zadeva ni bila izvedljiva. In to iz več razlogov. Prva težava je bil priključek. Povedali so mu, da je edina pot do njegove hiše ta, da gre kabel čez celotno podstrešje sosedove hiše. Sosed nad idejo ni bil najbolj navdušen, saj je načrtoval prenovo podstrešja, takratni kabelski operater pa druge rešitve ni želel poiskati. A tudi če bi, je bila s kabelskim sistemom težava v tem, da prek njega ni bil mogoč dostop v internet. Sistem je bil namreč tako star, da v njem ni bilo dvosmernih ojačevalnikov, pa tudi vodi so bili, spet po besedah takratnega upravljavca, takšni, da zadeve »ne bi prenesli«. A tudi če bi upravljavec hotel najti rešitev in bi bila infrastruktura dovolj dobra, je bila težava v ceni. Ta je bila za takratne čase hudo zasoljena. Zato se je uporabnik odločil, da bo televizijo raje gledal prek sobne antene, za internet pa bo našel drugo rešitev. In ta je bila seveda Telekom. Telefonski priključek je pri hiši bil in uporabnik si je najprej omislil ISDN, ko je prišel na voljo ADSL, pa je takoj pograbil tudi to idejo. Kar se je deset let pozneje izkazalo za napako. A o tem pozneje. Ker je bila celotna vas dokaj daleč od Telekomove centrale, je bila hitrost priključka omejena, prav tako pa je bilo omejeno število njihovih priključkov. A uporabnik je imel srečo in je najprej dobil 2-megabitno povezavo, pozneje pa jo je nadgradil na štiri megabite. Več ni šlo zaradi omejitev centrale.

Čez nekaj let se je spet pojavila želja po nekaj več televizijskih kanalih. Kabelski sistem je bil še vedno tak, kot je bil, zato ni prišel v poštev, priključek ADSL prepočasen za storitev IP-televizije, zato pa je prišel na trg Ario s svojo ponudbo. Uporabnik se je odločil zanjo, vendar ne za celoten trojček, ampak le za televizijo. In zadeva je delovala. Celo zelo dobro, saj je uporabnik lahko uporabil tudi kartico CI, tako da ni bilo potrebe po zunanjem sprejemniku, prav tako pa je lahko televizijski sprejemnik upravljal prek originalnega daljinskega upravljavca.

A ker finančno stanje ni rožnato, je bilo treba narediti nekaj glede stroškov. Ti so za oboje, torej 4-megabitni dostop v internet prek Telekoma oziroma SiOL-a in televizijski sprejem, mesečno znašali skoraj 70 evrov, kar je precej denarja. A kaj narediti? Pravzaprav nič, saj se na področju infrastrukture ni zgodilo nič novega. Ario na tej lokaciji lahko ponudi le 2-megabiten dostop, kar je manj, kot ima uporabnik zdaj, tako da njihov trojček ne pride v poštev. Na veliko se je govorilo tudi o tem, da bo vas dobila optiko, a je zadeva padla v vodo, ker so občinski uradniki zamudili z dokumentacijo za evropski denar. Zato se ni zgodilo nič. Do letos. Od tu naprej se zgodba cepi na dva dela – prvi je Telekomov, drugi pa KabelTV/Telemachov.

Telekomova zgodba

Uporabnik je konec januarja opazil, da nedaleč od njegove hiše delavci GVO, torej Telekomovi »kablaši«, nekaj delajo. Zanimalo ga je, kaj se dogaja, a mu ne na krajevni skupnosti ne na gradbišču nihče ni znal povedati, kako in kaj. Zato je v začetku februarja pisal Telekomu. Razložil je, da z zdajšnjim stanjem ni najbolj zadovoljen in da ga zanima, ali prekopavanje GVO-ja pomeni optične priključke. Odgovor je bil dokaj hiter – iz tehnične pomoči so sporočili, da bodo preverili, kako in kaj, in sredi februarja je dobil sporočilo, da so »sodelavci za optično omrežje sporočili, da so investicije že v teku in da naj bi bila izgradnja optike zaključena v mesecu maju 2013«. No, super.

Uporabnik je počakal, da mine maj, ko naj bi bila naložba končana. Počakal je tudi na konec junija, ker je mislil, da bo Telekom mogoče dal kaj od sebe v smislu kakšne ponudbe. A ni bilo nič. Zato je konec julija spet pisal Telekomu in vprašal, kako je zdaj s tem. Nekaj dni pozneje je dobil klic, da jim je zelo žal, ampak da uporabnik do priključka ni upravičen, saj je, zato ker ima ADSL, v sivi lisi, do njega pa so upravičeni le tisti uporabniki, ki so v beli lisi. Kaj? Zadeva je bila več kot absurdna. Hiša stoji skoraj v središču strnjenega naselja. Oba soseda, ki sta od njega oddaljena manj kot deset metrov, sta, zato ker nimata ADSL-ja, v beli lisi, uporabnik pa v sivi? Ali si Telekom predstavlja, da bodo v vasi priključili vse hiše na optiko, le tistih štirih ali petih, ki so bili tako neumni, da so se odločili za ADSL in s tem izpadli iz bele lise, ne? Poleg tega obstaja v vasi možnost kabelskega priklopa na širokopasovno omrežje, prav tako pa je tu tudi Ario, ki ponuja dostop po zraku. To pomeni, da obstajata vsaj dva ponudnika, kar je pravzaprav že definicija črne lise, ne pa sive ali celo bele. In uporabnik je konec septembra seveda napisal pritožbo. V začetku oktobra je sledil dokaj zabaven odgovor: »Preveril sem pri sodelavcih iz Službe za upravljanje dostopovnih omrežij, ki so mi sporočili, da se je na vašem področju izvedla skrajšava bakrene zanke – novi končnik, do katerega pride obstoječe bakreno omrežje, in ne gre za odprto širokopasovno omrežje prek optike«, poleg tega pa še, da se »sive in bele lise določijo na odprtih širokopasovnih omrežjih s strani Ministrstva za infrastrukturo in prostor«. Hm? Kaj pa tisto »… investicije so že v teku in da naj bi bila izgradnja optike zaključena v mesecu maju 2013«? Si je Telekom od februarja do maja premislil? Je njihov sodelavec na tehnični pomoči dobil napačne informacije? Kaj je tu narobe? Je bila celotna kolobocija res potrebna? Ali ni bilo mogoče že na začetku reči, da gre pri zadevi za baker, in ne za optiko? Skoraj ni verjeti, da Telekom februarja, ko je zadevo začel graditi, ni vedel, ali gradi optično omrežje ali le krajšo bakreno zanko. Kdo je tu (ne)sposoben? Rešitev verjetno res pomeni, da bodo odpravljene omejitve pri priključku ADSL in da bo mogoč trojček prek SiOL-a, a uporabnik bi si želel rešitev s kartico CI, če je le mogoče. Ta pa prek ADSL-ja ni mogoča. In nad Telekomom je obupal.

KabelTV/Telemachova zgodba

Hkrati z dogajanjem okoli Telekoma je potekala druga zgodba. Kabelsko omrežje je pred nekaj leti prešlo iz upravljanja krajevne skupnosti na podjetje KabelTV, ki je omrežje nekoliko posodobilo, postavilo ustrezne ojačevalnike in ponudilo tudi dostop do interneta. Sredi letošnjega leta je podjetje prešlo pod okrilje Telemacha. Bralec si je mislil, da bi bilo mogoče zdaj smiselno vprašati, kako je s priključkom oziroma ali so novi upravljavci pripravljeni zadevo izpeljati kako drugače kot skozi sosedovo podstrešje. In je klical na takratni KabelTV, kjer so mu obljubili, da bodo nekoga poslali. In so res. Prišel je fant, s katerim sta si zadevo ogledala in je deloval zelo kompetentno. No, na koncu obiska je povedal, da on pravzaprav ne more nič, saj je odgovoren za notranje napeljave, in da si mora zadevo ogledati tehnolog. Torej so poslali napačnega človeka, ki pa je bil vsaj tako prijazen, da je sporočil zadevo naprej, in rečeno je bilo, da si bo situacijo ogledal tehnolog.

No, zgodilo se ni nič. Pravzaprav je – KabelTV je prešel pod Telemach. Uporabnik je zato čez kak mesec ali dva klical Telemach, razložil situacijo, izrecno povedal, da si mora zadevo ogledati tehnolog, in obljubili so mu, da bodo nekoga poslali. In so. Prišel je drugi mlad fant, ki pa je bil po funkciji na enakem mestu kot prejšnji, torej z zunanjo napeljavo ni imel nič. Z uporabnikom sta skupaj ugibala, kje bi lahko priključek bil, saj je možnosti kar nekaj (po zraku prek telefonskega droga, po cevi, ki je speljana poleg cestne razsvetljave …), vendar je šlo seveda le za ugibanja. Tudi ta fant je obljubil, da bo zadevo uredil tehnolog.

In spet se ni zgodilo nič. Zato je uporabnik osebno šel na Telemach, kjer so mu zagotovili, da bodo stvar uredili. Že drugi dan so ga klicali in mu povedali, da je priključek mogoč – prek sosedovega podstrešja. In da seveda potrebuje njegovo pisno soglasje, ki ga mora pridobiti sam, saj se oni s tem ne ukvarjajo.

Šlo je torej za rešitev, za katero jim je bilo izrecno rečeno, da ni izvedljiva. In je uporabnik šel še enkrat na Telemach, razložil situacijo, povedal, da obstajajo druge možnosti, zahteval, da naj stvar končno res pogleda neki tehnolog, in razložil, da sosedu ni všeč, da bi šel kabel po celotni dolžini njegovega podstrešja. Videti je bilo, da so razumeli. A niso! Čez nekaj dni je prispela pošta, v kateri je bila izrisana in opisana rešitev – glej ga zlomka – spet prek sosedovega podstrešja. In zraven so bila dodana tudi nepodpisana soglasja, ki naj bi jih podpisal sosed, in celo kuverta s plačano poštnino zanje. V pismu je tudi pisalo, da so enako poslali še sosedu, ki je seveda mislil, da se uporabnik iz njega dela norca.

In spet je vandral na Telemach. Tam so mu dali številko, ki naj jo pokliče. In jo je. In mu je bilo razloženo, da je to za Telemach najcenejša opcija in da ne vedo, koliko bi stala kakšna druga, saj ta pomeni, da je treba v omarico vgraditi dodatne ojačevalnike in da ne vedo, ali se jim to splača. Njihova politika je namreč: če je neki priključek predrag, odrečejo sodelovanje. Na vprašanje, koliko pa bi to stalo, uporabnik ni dobil odgovora, prav tako ne na vprašanje, kolikšna je tista zgornja meja, prek katere Telemach ne gre. Tehnolog si očitno zadeve na terenu samem ni niti ogledal (verjetno bi se v tem primeru oglasil pri uporabniku), prav tako tudi ni prebral zaznamkov, kje naj napeljava ne bi šla, in se zato niti ni trudil poiskati druge rešitve. Da se zadevi ni posvetil, je jasno tudi iz tega, da ni vedel, koliko bi stal ta »alternativni« priključek, čeprav je bila ocenjena cena 400 evrov zapisana med zaznamki pogovorov, kar je uporabniku povedala ena od uslužbenk, s katerimi se je pogovarjal. Je pa tehnolog z veseljem pripomnil, da če uporabnik prepriča soseda na drugi strani, da se tudi on priključi na kabelski sistem, pa bi zadeva mogoče šla skozi. Po tehnologovem mnenju bo uporabnik torej iskalec soglasij in Telemachov akviziter hkrati. Na vprašanje, kako si to predstavlja, je bilo odgovorjeno, da če hočemo električni priključek, moramo tudi sami dobiti soglasja sosedov. Kdo je tu (ne)sposoben?

»Tovariši, mi moramo …«

Včasih, v času socializma, smo se delali norca iz tega, da so naši politiki polni besed in praznih dejanj. Na takšnih ali drugačnih sestankih je bilo veliko govora o tem, kaj »moramo«, naredilo pa se je bolj malo. In takšnega obnašanja se očitno še vedno nismo znebili. Velike besede o tehnološkem napredku pogosto klonejo v praksi. Uporabnik, o katerem smo pisali, zagotovo ni edini, ki je imel tovrstne težave. Prav tako Telekom in Telemach nista edini podjetji, ki tovrstne težave povzročata. Menimo, da če bodo podjetja hotela ohraniti ali celo izboljšati percepcijo uporabnikov o njih, se bodo morala bolj potruditi tudi do Janezov Novakov. Vsi ljudje namreč ne stanujejo v blokovskih naseljih, kjer je mogoče ubiti nekaj deset ali celo sto muh na en mah.

Na drugi strani pa je treba, roko na srce, razumeti tudi podjetja. Trg je neizprosen in vse, kar delajo, se na koncu zreducira na to, koliko denarja bo prineslo. Zato seveda ne moremo pričakovati, da se bodo šla dobrodelnost, ne glede na to, ali gre za državno ali zasebno podjetje. Je pa tudi res, da se neumnosti, kot so se zgodile našemu uporabniku, ne bi smele dogajati. Da Telekom ne ve, kaj gradi, ali da »kablaš« pošilja nepooblaščene ljudi, ni stvar dobička, ampak stvar odnosa s strankami. Vsaj v tem primeru so padli na izpitu.

Opomba uredništva: Vso korespondenco med uporabnikom in omenjenimi podjetji hranimo v uredništvu.

Moj mikro, januar februar 2014 | Miha Gradišnik |