Sem ena tistih kupcev, ki o stvareh nekaj vem, ne pa dovolj. Velikokrat pred kakšnimi nakupi malo »pogooglam« in se pozanimam pri prijateljih in znancih, ki so za ta področja strokovnjaki. Zato sicer nimam kakšnih strogih zahtev, med kupovanjem dražjih stvari veliko povprašujem, ko pa se mi res zazdi, da bi pa tukaj prodajalec oz. izvajalec storitev res lahko ravnal malo drugače, takrat se pa vmešam. In to se mi je zgodilo zadnjič in mi res dalo misliti.

Po nasvetu bližnjih, spodbujanju ljudi z izkušnjami in temeljitem premisleku sem se odločila, da si kupim avto iz Belgije, prek podjetja, ki izvaja to storitev. Sporočila sem top 3, ki si jih želim imeti, in zgornjo mejo cene, ki si jo lahko privoščim. Naj najprej poudarim, da je prodajalec izjemno dobro opravil svoje delo, pripeljal najboljši možni nakup, saj je češnja na smetani tudi to, da je izbral avto z vgradnjo za plin, tako da zdaj točim gorivo po ceni 0,552 evra na liter, avto sem pa dobila za približno 3000 evrov manj, kot bi stal na slovenskem trgu. Z njim ponosno paradiram naokoli in prodajalca vsem toplo priporočam. Od mojega izbora treh je našel kar tistega na vrhu lestvice, ki sem si ga najbolj želela.

Ker pa je avto pred nakupom nekaj časa miroval in je bil v Slovenijo pripeljan s tovornjakom, se mu je izpraznil akumulator. Zato sta se ob zagonu akumulatorja prižgali dve lučki na večfunkcijskem zaslonu in se kar nekaj časa nikakor nista hoteli ugasniti.
In tukaj nastopi zvezda moje zgodbe – avtodiagnostik.

Naj prej še povem, da prodajalec sicer ne nabavlja avtomobilov, kot je moj, ampak bolj takšne, ki se jih v Sloveniji težko dobi, torej lepe, športne in hitre, ki delujejo, zato z avtodiagnostiki ravno nima opravka, kar sem videla tudi ob tem dogodku, ki ga bom opisala.

Namreč, omenjeni gospod avtodiagnostik, si je, kot je bilo videti, šele pred kratkim kupil avtodiagnostično opremo, torej kabel in tisti tester, v svojem prenosniku pa je imel na novo naloženo programsko opremo, v kateri se ni kaj prida znašel. V mojem avtu je odprl kar nekaj pokrovov, da je ugotovil, kam sploh stvari vtakniti, potem je pa potuhtal, da ko v programu izbere model avta, mu sam napiše, kje se stvar odpre. In baje se samo s to eno blagovno znamko avtomobilov ukvarja.

Ko mu je program sporočil napake, je vzkliknil: »Evo! Poglejte!«
In sem pogledala. Bile so kode.
In sem rekla: »Ja? In kaj to pomeni?« Njegov odgovor je bil: »Ne vem, moram poklicati tega, ki mi je prodal program, in ga vprašati. Ampak zdaj najbrž ni v službi, tako da ga jutri pokličem, pa ko mi sporoči, bom jaz poklical vašega prodajalca in vam bo potem on sporočil naprej.«
#$%#%!!??
In je nadaljeval: »Hm, a si bom jaz tole kodo zapomnil?« Nato se je zadrl: »Žena, dej zapomn' si enafštrdeset!« Seveda se nikoli ne zanašam na spomin nekih gospodov in njegovih žena, ker bolj verjamem v tehnologijo, zato sem malce poudarila: »Jaz pa mislim, da bi bilo vseeno pametno, da si zapišete.« In mislila sem si, teh kod je najbrž veliko in vse so si podobne med sabo. Avtodiagnostik je dojel, kam ciljam in hitro ukrepal. Zadrl se je: »Sine, daj, prinesi eno kulico in nekaj za pisat!«

Ker naj bi gospod večinoma diagnoziral avtomobile blagovne znamke, kot ga imam jaz, se mi je zdelo malo čudno, da teh napak že ne pozna. Saj so večinoma iste a ne? Pri napakah, kjer je bil opis v angleščini, sem takoj videla, za kaj gre, in celo njemu pojasnjevala, kaj pomenijo katere besede, pa sva nekako prišla do sklepa, kaj vse pomeni v povezavi z avtom.

OK, nisem si mogla pomagati, za ta »enafštrdeset« sem jasno pripomnila: »To vam lahko jaz najdem, ko pridem domov in pogledam v internet.« Tako me je razjezil. Če že ne ve na pamet, bi imel lahko vsaj dostop do kakšnih navodil od svoje nove programske opreme in notri pogledal, kaj katera koda pomeni. Stavim, da je v njegovi stari programski opremi ista, ki to pomeni. Najbrž jo je imel v prenosniku, vendar mu ni na kraj pameti padlo, da bi šel pogledat. Najbrž zato, ker tudi angleščine ni razumel. Če pa ne to, bi se lahko priključil v internet in »pogooglal«. Takrat in tam.

Jaz sem to storila, ko sem prišla domov. In sem našla opis napake. Seveda nisem ne mehanik ne diagnostik in mi ni bilo čisto nič jasno, kaj naj bi to pomenilo. Rezultat njegove diagnoze je pa bil: »To morate peljati na uradni servis, da vam zrihtajo.« Khm khm ..., sem mislila, da je on nekdo iz enega od teh uradnih servisov, saj je na začetku tako samozavestno nastopil. No, prav. Hitro sem začela zaključne stavke kot: »No, v redu, bom že, kar zaprite … OK, dogovorjeno, pokličite, ko boste kaj izvedeli ...« Samo da čim prej odstrani svoje naprave iz mojega avta, da ga hitro peljem čim dlje stran.

Po vpisu besede »autodignostics« v Wikipedio sem ugotovila, da obstaja več teh standardov. Našla sem super stran z vsemi standardi www.ppc-diagnostic.com/codes Nekako znan ali pred kratkim slišan se mi je zdel standard ICM, zato sem malo več raziskala o njem. In na seznamu kod napak sem našla slavno 1F40: www.ppc-diagnostic.com/codes/eICM/c1F40/ Seveda si s tem nisem mogla prav nič pomagati, zato sem avto peljala na uradni servis, kjer so mi naredili manjši poseg v računalniški sistem, kar me ni stalo skoraj nič, a sem prepričana, da bi znala narediti sama, če bi le imela navodila in orodje. Zato bom še malo raziskala te zbirke znanj in »knowledge based engeneering«, ki jih kreirajo na Abo Akadmi Univer-sity iz Finske, o katerih sem pisala v prejšnji kolumni in s čimer naj bi se morda kar sami ubadali v prihodnosti.

Moj mikro, oktober 2009 | Tanja Čavlovič