Kakšna je naša e-uprava, najbolje opisuje pismo bralca, ki je prišlo na naše uredništvo. Bralec je bil po kratki pustolovščini jezen, predvsem pa ni hotel biti tiho, kot se je sam izrazil, »kot smo Slovenci prepogosto, ker smo čisto otopeli«. Informatik po izobrazbi, uporaba računalnika in interneta mu nista tuji, je želel prek spleta oddati vlogo za otroški dodatek. Elektronski certifikat, ki je še vedno pogoj za uporabo večine e-storitev javne uprave, je tudi imel na svojem računalniku, zato ni pričakoval zapletov. Kvečjemu 10-minutno opravilo.
Toliko časa je vlogo iskal na portalu e-uprava.gov.si, da je ugotovil, da je iskalnik na strani popolnoma neuporaben, nakar je v Googlov iskalnik vpisal besedni niz »otroški dodatek« in dobil pravo povezavo na prvem mestu. Znotraj spletne strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je tudi povezava na elektronsko vlogo, čeprav se vsaj po našem mnenju skoraj skrije med goro pravno formalnega besedila. Je pa tam, pripelje nas spet na neko drugo stran, kjer je PDF-datoteka obrazca, ki si ga lahko natisnemo, izpolnimo in pošljemo po pošti, in pa tudi povezava na e-vlogo. Nedosegljiva, če državljan nima digitalnega potrdila. Po desetih letih razvoja tehnologij preverjanja istovetnosti pošiljatelja slovenska država še vedno zahteva varnostni mehanizem, katerega stopnja varnosti presega morebitne možnosti zlorab. Bolj preprosto povedano: zadostoval bi tudi kakšen drug varnostni mehanizem. Predstavljajte si, koliko bi prodale spletne trgovine, če bi od kupcev zahtevale digitalno potrdilo kot edino možnost nakupovanja.
Bralec omenjeno potrdilo ima, zato se je lotil izpolnjevanja e-vloge. Skrbela ga je le komponenta za podpisovanje, saj je ta po njegovih izkušnjah problem slovenskih strani, kjer je treba kaj elektronsko podpisati. Enega otroka je moral vpisati dvakrat, saj popravek, ko rubriko shranite, ni več mogoč. V naslednjem koraku je izbral enoto, pri kateri bo vloga oddana, čemur naj bi sledil elektronski podpis vloge. Kot je pričakoval, ga je storitev preusmerila na stran za namestitev. Ta se namesti, a podpisovanje še vedno ni mogoče. Zato je shranil oblikovan PDF-dokument in vnovič zagnal brskalnik. Prej shranjenega že izpolnjenega dokumenta ni bilo nikjer, niti ni našel povezave v storitvi, ki bi omogočila ponovno nalaganje že izpolnjene (in shranjene) vloge. Te možnosti storitev nima. Drugače povedano: vlogo je treba spet izpolniti, a tudi ko je storil to, podpis vloge še vedno ni bil mogoč. Poskušal je še z brskalnikom Internet Explorer 11 (prej je uporabljal Firefox). Blamaža. Ta brskalnik je na trgu že nekaj časa, storitev pa mu ni prilagojena. Njen prikaz znotraj tega brskalnika ni tak, kot bi moral biti. Ponovil je postopek izpolnjevanja vloge in spet se je vse ustavilo pri podpisovanju.
Pismo bralca nas je spomnilo na tezo, ki smo jo v reviji že zapisali pred leti. Naše e-storitve so bile polizdelek in takšne so tudi ostale. Ideja je dobra, izvedba obupna. Problem je v zasnovi, ki je birokratska (ovešena s preveč pravno formalnim besedilom) in daleč od bistva – enostavnosti uporabe in preglednosti. Uporabnik potrebuje veliko časa in živcev, da sploh najde tisto, kar išče. Še vedno pa so prikrajšani uporabniki Applovega sistema in Linuxa. Ignoranca. Tu pridemo do bistva. Uporabniku je enostavneje, da odide do upravne enote in tam opravi, kar si je zastavil, ali pa natisne PDF-dokument ter ga pošlje po pošti, kot da sploh pomisli na e-storitve. Potem pa se čudijo, da jih državljani ne uporabljajo!
Moj mikro, januar februar 2014 | Marjan Kodelja |
