Vsakič ko odprem zaslon, moram na levi in desni strani pritisniti, da plastika skoči na svoje mesto in deluje normalno. Tipka Escape na skrajni levi zgoraj skače kar po svoje, ker se je malo, vendar ne do konca iztaknila, je pa še čisto uporabna, če jo nekako zložim nazaj na svoje mesto in pritisnem nanjo. Prenosnik ni znane blagovne znamke, sestavljen je bil v Sloveniji, sestavni deli so bili uvoženi. Čisto sem že pozabila tudi, kateri operacijski sistem imam, zato sem šla zdaj preverit in je XP iz leta 2002.

Ker delam v podjetju, ki uvaža prenosnike najbolj znanih blagovnih znamk, bi si lahko novega kupila po zelo ugodni ceni. Vsake toliko sodelujem pri objavah res ugodnih ponudb in takrat skoraj kakšnega kupim, a ostanem pri tem »skoraj«. Zdaj sem spet »zastrigla z ušesi«, ko pred mano prihajajo ponudbe za prenosnike s sistemi Windows 7.

Odločila sem se, da ni še čas. Namreč, oktobra sem na Comtronovem dogodku iz ust Microsoftovega predstavnika slišala, da že pripravljajo Windows 8, o izkušnjah uporabnikov alfa različice tega sistema se da že marsikaj prebrati v spletu, najti je možno tudi nekaj opisov izkušenj glasovnega ukazovanja. Nekako imam občutek, da bo prišel kaj kmalu za Windows 7. Pa še dokler ne naredijo vseh servisnih paketov za Microsoft Office 2010, se mi nikamor ne mudi, in te osnovne funkcije starega Worda in Excela so mi čisto dovolj.

Ker sem bila v stiku z zaposlenimi v Microsoftovi tehnični podpori takoj, ko je prišel Windows Vista, in slišala prve ocene novinarjev in ocenjevalcev, preden se je o njih pisalo, sem si prihranila ubadanje z nakupom in nameščanje Viste, na to odločitev sem še danes ponosna. Ključen razlog je bil takrat, da nekatere spletne banke niso delovale. Seveda so to pozneje popravili, toda tiste dni sem vračala domov k dobremu staremu XP-ju in plačevala položnice brez težav v nedeljo zvečer.

Nakup novega prenosnika bi tudi ustvaril potrebo smiselnem sistemu za varnostno kopiranje vseh datotek iz starega prenosnik. Kar pomeni, da me čaka delo, pri katerem moram biti močno skoncentrirana, in predvideti, kako bom stvari iskala v prihodnje. Če vse spravim na CD-je in DVD-je, se lahko zgodi, da se nekoč ti poškodujejo. Vedno se spomnim na zgodbo poslovne partnerice, ki je pri inventuri v enim od tistih ogromnih skladišč na Nizozemskem, delala odpise blaga, saj je 70 % uskladiščenih CD- in DVD- medijev kondenziralo in so bili samo za odpad. Treba bo dokupiti še kak zunanji disk.

Potem je tukaj tudi moj stari televizor Matrix s 55-centimetrskim zaslonom, ki se super znajde s Telemachovo ponudbo televizijskih kanalov in še prijazen je do mojega novega univerzalnega daljinskega upravljalnika, le da uboga neke druge gumbe, ne takšne kot pri starem originalnem daljincu. Še moja mami, ki je tehnično manj podkovana kot jaz, ima enega od tistih novih velikih črnih LG-jev, toda ona je bila v prednosti zato, ker vsake dve leti v času poletnih neviht strela useka v njene TV-je in ima tehten razlog, da kupi nove, pa še v dveh sobah ima po enega.

Prav v času, ko sem videla, da me nič kaj veliko več ne stane, če nadgradim svoj naročniški paket v tistega z IP-televizijo, se je v blogih naše spletne strani Moj mikro začelo pojavljati veliko beriva o nevšečnostih, s katerimi so se ubadali prvi naročniki. Zato sem sklenila tudi s tem počakati.

V teh blogih sem tudi prebrala, da je bil ravnokar sklenjen dogovor med pristojnimi organi, da se analogni televizijski signal ne bo več uporabljal in da bo šlo vse v digitalnega, zato bom tudi z nakupom televizijskega sprejemnika počakala, dokler vsi ponudniki nehajo predvajati analogno in se vsepovsod namesti škatlice, ki jih je treba namestiti. Torej, počakala bom, da prebrodijo vse svoje porodne krče (prepričana sem, da jih bodo) ter prihodnje leto, decembra 2010, ko naj bi stvar stekla, kupila TV, ki že ima vse potrebno. Bogve za katere in kakšne škatlice se bodo odločili do decembra 2010, pa še lahko se zgodi, da bo kakšna nova prelomna tehnologija na tem področju pojavila, denimo maja 2010. Da ne bom tukaj iskala neke pretvornike, kabelčke, konektorje ipd., da vse povežem tako, da bo delovalo.

Prehod od zdaj do 1. decembra 2010 se mi zdi dokaj hiter – zakaj se kar naenkrat tako mudi s tem? Se je pokazala priložnost, da bodo zaračunavali višjo RTV-naročnino ali bi radi čim prej ukinili subvencioniranje hkratnega digitalnega in analognega oddajanja komercialnim televizijam, ki imajo že tako milijonske letne dobičke?

Ni mi všeč, da se je pobuda za to porodila na slovenskih tleh in da se nič ne omenja sodelovanje ali posvetovanje z Evropsko unijo, saj bodo ravno čez kakšno leto in pol do dve, ko bodo izčrpali denar in sredstva slovenskih davkoplačevalcev, da vse namestijo, bržkone dobili direktivo EU, da je treba to urediti na področju širše Evrope. Vendar tokrat na drug način, s kakšnim drugim sistemom, ki bo vključeval upoštevanje analognih uporabnikov. In ponudba EU bo spet dala na voljo dve rešitvi: Ali želite uporabljati naše sisteme, ki so vam na voljo brezplačno, ali želite vse potrebno vzpostaviti sami, pa dobite denar od EU?

Seveda bodo naši politiki sprejeli drugo ponudbo, češ, »saj je naša dolžnost da iz EU izčrpamo čim več denarja«, in bodo svojim prijateljem in sorodnikom predlagali, kakšno podjetje naj odprejo, saj jih bodo potem lahko najeli, da opravijo vse potrebno, denar pa si bodo medsebojno »pošteno« razdelili. Seveda bo zaradi aneksov in slabe organizacije vse skupaj stalo veliko več, tako da bo denar EU hitro izčrpan in bo treba poseči v luknjast žep, ki ga polnimo slovenski davkoplačevalci.

Moj mikro, Januar 2010 | Tanja Čavlovič