Pred nekaj meseci sem med nakupovanjem v eni od največjih verig trgovin v Sloveniji naletel na ponudbo, ki me je v prvem trenutku pretresla. Ob napisu »Ste pripravljeni na revolucijo?« je stalo ime Che Guevare, na prodaj pa so bile, mislim da čokoladice ali nekaj podobnega, ne spomnim se več dobro, a to niti ni pomembno. Bolj me je pretreslo to, da je Che Guevara že tako zreduciran, da je pristal ob neki blagajni v nakupovalnem središču. Njegovo ime se sicer že desetletja izkorišča v ekonomske namene, ker Che uporniškim najstnikom idealno pooseblja Človeka, ki se je bojeval proti sistemu in establišmentu in bil nasploh proti in je bil faca in vse to. Najstniki še ne vedo, da je biti »zunaj« in »proti« sistemu le še en predal istega sistema in da z nakupom Che Guevarinih majic padejo v točno tisti potrošniški predal, iz katerega hočejo izstopiti. Da, danes tudi svojo posebnost in izstopanje dokažete z nakupom raznoraznih izdelkov, po možnosti dragih.

Ob tem sem se vprašal, ali v današnji družbi obstaja kakšna subkultura, ki bi se še upirala »sistemu,« upravičeno ali ne. Najbrž jih je veliko, toda ali obstaja takšna, ki bi dejansko imela vpliv na oblikovanje družbe? Nekako tako, kot so bili v 60-ih in 70-ih hipiji, ki so za seboj potegnili celotno generacijo. Ali pozneje pankerji. Obstaja kakšno takšno gibanje/miselnost/kultura tudi danes, in sicer dovolj množično, da sooblikuje sedanjost? Hiter miselni prelet pokaže, da so »alternativne« kulture izgubile zalet, voljo in moč v konformističnih 80-ih, ko se je mladina ovila v vato raznih Top Gunov in Umazanih plesov. Za politično nekorektnega in družbeno angažiranega se je v začetku 80-ih izkazal rap, a se je do konca desetletja povampiril v strelske obračune in tresenje z zlatimi verižicami in ženskimi zadnjicami. Z izjemo grunga v 90-ih (ki pa ni imel tako množičnega vpliva na svet kot prej omenjenih predhodniki), ki je bil precej kratkega veka in diha, se zdi, da so tudi 90. leta in to desetletje minili v znamenju prilaganja večinskemu okusu. A tako se samo zdi.

DIVJI ZAHOD V GARAŽAH …

Če se je grozni grozni grozni grozni establišment vpil v vse pore družbe, jih ponotranjil in jih s Che Guevara majicami in čokoladicami obrnil sebi v prid, pa je s popularizacijo računalništva in spleta v zgodnjih 90-ih nastal nov Divji zahod, kjer je bilo dovoljeno vse in ki so ga prvi naselili ravno (takrat še) zmerno nekomformistični računalničarji.

Kot veliko drugih področij so tudi računalništvo na začetku razvijali navdušenci v garažah, torej posamezniki, ki so tako krojili podobo trenutnega in predvsem prihodnjega sveta. Ko se je to področje dodobra razraslo in postalo del vsakega gospodinjstva, se je zdelo, da se je konsolidiralo v nekaj korporacijah, ki bi ga obvladovale do nadaljnjega. IBM, Microsoft, Apple itd. Zdelo se je, da jih novi navdušenci v očetovih garažah ne morejo več ogroziti, a se je izkazalo, da je kljub navidezni trdnosti računalniški trg zelo muhav, saj se lahko zgodi, da kak večni gigant že jutri izgine. Vodstvo Googla in Yahooja se tega najbolj zaveda, saj so ravno sami začeli v garaži v obdobju, ko so si programerski giganti že razdelili trg in se je zdelo, da za nove igralce ni več prostora. Kot pri Googlu sami priznavajo, se danes ne bojijo Microsofta ali IBM-a in podobnih, temveč neznanih mulcev, ki doma coprajo kdo ve kakšne nove tehnologije, s katerimi jih bodo že jutri ogrozili. Linux, Mozilla, odprta koda in podobni so nastali ravno kot odgovor ustaljenemu redu korporacij, kot odziv množic, ki se ne strinjajo. Zdi se, da je ravno to tisti uporniški duh, ki je v začetku 80-ih zamrl.

… IN V SPLETU

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v spletu. Ta je v svojih začetkih omogočal svobodo, kjer je bila edina omejitev le domišljija. Ko so se korporacije zavedle, da morajo vstopiti na ta vlak, sicer bodo zamudile lep delež finančne prihodnosti, pa se je začelo. Naprej tožbe, ker je nekdo prvi zakupil kakšno želeno domeno, potem tožbe, ker je nekdo s svoje porno strani mlajše od 18 let napotil na disney.com, nato so se hollywoodske zvezde pridušale, da juliaroberts.com pripada samo Julii Roberts, razna pisma, s katerimi so odvetniki grozili posameznikom, so postali stalnica … Ko so gospodje s kravatami vstopili v splet, je bilo romantičnega obdobja pionirstva konec, tako da splet danes ni več anarhistična globalna zbirka nebrzdanega človeškega duha, temveč je kot kakšna sodobna revija: želene vsebine morate znati najti in izbezati iz kupa reklam. Videti je, da je establišmentu uspelo pokoriti tudi splet.

IN VENDAR SE (ŠE) PREMIKA

Na srečo je splet s svojo teoretično neskončnostjo dovolj velik, da je uporniški duh le preživel. Skoraj istočasno z mojim travmatičnim srečanjem s Che Guevaro se je v spletu zgodil zanimiv dogodek. Na spletni strani Photoshop Disasters skoraj vsak dan objavijo kakšno sliko, ki je bila naknadno računalniško obdelana, nato pa objavljena v kakšnem tiskanem mediju (revije, reklame, posterji …). Nič posebnega, bi rekli, če ne bi šlo za dela, ki so bila plačana in naj bi bila profesionalno narejena, a so v resnici tako šlampasta, da je na prvi pogled jasno, da si obdelovalec slike ni zaslužil plačila (milo rečeno). Govorimo o slikah, kjer imajo konji pomotoma šest nog, ljudje tri roke in podobno.

LAURENTOVA KATASTROFA

Ko so na tej strani objavili fotografijo iz reklame za oblačila Ralph Lauren, so poudarili pretirano digitalno obdelavo manekenke. Njeno telo so retuširali do te mere, da je bilo videti popolnoma nenaravno. Suhljata manekenka je imela glavo večjo od pelvisa, kar ne bi bilo nič narobe, če bi bila ta pretiranost v funkciji sporočila. A ker ni bila, so na Photoshop Disasters in še na nekaj podobnih spletnih straneh izpostavili norost takšnega početja. Rezultat? Podjetje Ralph Lauren je takoj angažiralo svoje odvetnike, ki so internetnim ponudnikom, ki sta gostila dve od teh spletnih strani, poslali grozilna pisma, naj sporne bloge tako ukinejo. Eno podjetje se je takoj ustrašilo in odstranilo sporne vsebine, na srečo pa so pri drugem imeli dovolj pameti, da so pismo posredovali upravljavcem strani, da premislijo. Izkazalo se je, da Ralph Lauren nima nobene pravne podlage za svoje grožnje, zato so njihove žrtve raje ubrale drugačno taktiko.

Namesto da bi se pred grozno korporacijsko pravno mašinerijo prestrašeni poskrili v svoje luknje, so jim dali vedeti, da takšnega obnašanja ne bodo trpeli in da bodo, če Ralph Lauren svojih groženj ne umakne, storili tole:

1.) Njihovo sramotno slabo narejeno reklamo bodo objavili znova in znova in jo tako predstavili čim večjemu krogu ljudi.
2.) Javno bodo objavili tudi grozilno pismo podjetja Ralph Lauren, skupaj s pravno analizo, ki bo dokazala, da so to le prazne grožnje in ki bodo podjetje predstavite v izrazito slabšalni luči, pri tem pa bodo to opremili s takšnimi ključnimi iskalnimi besedami, da bo razlaga na vrhu vrnjenih rezultatov v iskalnikih, kot so Google, Yahoo …
3.) Njihovim manekenkam bodo dali sendviče in hrano, da od lakote ne bodo storile bridko smrt.

To sočno novico so takoj pograbili tudi klasični mediji in TV ter vso zgodbo objavili. In odgovor Laurenta? Očitno so se zavedli, da so s tem pljunili v lastno skledo, zato so hitro izdali nevtralno sporočilo, kjer so (seveda) pohvalili svojo 40-letno tradicijo dela, ki temelji na prvovrstnih storitvah, in da bodo raziskali, kje v njihovem oglaševalskem oddelku je prišlo do te neljube napake ter v bodoče še strožje pazili, da videza ženskega telesa ne bodo znova tako popačili. Čeprav niso podali niti besedice opravičila za svoje grožnje, je takšen rezultat vseeno navdušujoč, saj kaže, da vse tiste hollywoodske štorije, kjer se slehernik upre sistemu in zmaga, le niso zgolj pravljice za lahko noč.

UČINEK STREISANDOVE

Primer z Laurentom pa ni osamljen. Takšnih in podobnih je v tem desetletju bilo toliko, da so dobili svoje ime: Streisand effect oz. učinek Streisandove. Začelo se je l. 2003, ko se je zračna fotografija hiše slavne igralke Barbre Streisand znašla med 12.000 fotografijami, ki so prikazovali kalifornijsko obalo. Jezna igralka je fotografa tožila za kar 50 milijonov dolarjev, ker je trdila, da je s tem kršena njena pravica do zasebnega življenja. Zahtevala je tudi umik sporne fotografije, preden bi se okoli hiše začeli zbirati oboževalci. Pustimo ob strani vprašanje, natančno katere oboževalce je imela v mislih, kajti izkazalo se je, da je dosegla ravno nasproten učinek od želenega, saj je fotografija postala izjemno slavna, njena hiša pa še bolj, čeprav o obleganjih oboževalcev ni poročal nihče.

UPORNIŠTVO ŽIVI

Čeprav sočustvujemo s neznanskimi duševnimi bolečinami Streisandove, pa je vseeno lepo videti, da duh (upravičenega ali neupravičenega) uporništva v zadnjih 25 letih le ni popolnoma zamrl. Če torej drugje ne, je očitno v spletu še vedno dovolj manevrskega prostora, da lahko kakšna subkultura uspešno kljubuje establišmentu. In po drugi strani mora biti establišment precej previden, preden se spusti v takšno zadevo, saj se jim lahko tovrstne poteze vrnejo kot bumerang in jih udarijo, kjer najbolj boli. Je pa najbrž le vprašanje časa, kdaj bodo korporacije našle način, da bodo tovrstno »pobalinstvo« hitro spremenile v le še eno reklamno strategijo.

Moj mikro, Februar 2010 | Matej Frece