Vsi, ki ste si ogledali film Revni milijonar, ste imeli priložnost videti odlomek, kako se je pri vsem tem znašla Indija. Nekje bolj na začetku filma pokažejo protagonista v službi, in sicer v klicnem centru v Indiji, ki ponuja tehnično podporo prebivalcem v Ameriki. Telefonski operater govori s kolikor se da manj indijskim naglasom in usmerja ameriškega prebivalca v soseščini, kjer je trenutno – v Združenih državah Amerike.

Ker vem, da ste že vsi slišali in brali o razvoju Indije, da je tudi marsikdo kdaj poklical Microsoftovo tehnično podporo in dobil center v Indiji, da se povsod predava o njenem najhitreje rastočem družbenem bruto proizvodu in da so vam že ponujali investicijske sklade za tisti trg, ne bom ponavljala o že povedanem in napisanem, ampak bom napisala nekaj stvari, ki se dogajajo tam.

Indijo so malce bolj kot druge države od 1950-tih do 80-tih letih stisnili močna korupcija, počasna rast, popoln nadzor podjetništva s strani države ipd., torej po domače povedano, imeli so hudo krizo. Z odprtjem možnosti trgovanja zunaj meja države leta 1991 so se začeli počasi pobirati in pred nami doživeli vse to, v čemer se mi trenutno utapljamo. In trenutno imajo najhitreje rastočo ekonomijo na svetu, mi smo pa tukaj, kjer smo.

In takole so se izvlekli: Ko so zaradi avtomatizacije in prevelikega števila zaposlenih začeli odpuščati v IKT-podjetjih v Združenih državah Amerike, so šli nekateri Indijci domov, npr. v Bangalore (»indijska Silicijeva dolina«), Mumbai ... Tam ni težava najti šolane ljudi na tem področju zaradi dobro podkovanih univerz, med njimi IIIT (Indian Institutes of Information and Technology; razne mednarodne komisije so jo prosile, naj se preimenuje v »International« namesto »Indian«), zato so odprli manjša podjetja in poklicali svoje šefe v Združene države, ali bi morda lahko nekaj dela opravljali pri njih, saj bo to podjetju pomenilo veliko manj stroškov. To pa zato, ker so delavci v Indiji cenejši in lahko opravijo nujna dela za manj denarja ta čas, ko Američani spijo.

Pravijo, da si je Indija to informacijsko veljavo najbolj pridobila v tistem času, ko se je na veliko oglaševalo strah pred »milenijskim hroščem« tik pred začetkom leta 2000. Američani so poskrbeli za povezave, da jim informatiki iz Indije uredijo notranje ure računalnikov in vse, kar je s tem povezanega, zato da ob nastopu novega tisočletja sistemi ne zatajijo. Prek delovnih postaj, ki so bile povezane z optičnim kablom, so lahko indijski tehniki popravili nastavitve v računalnikih na daljavo. Tega je bilo toliko, da se je Amerika navadila klicati Indijce za vsa manjša dela, in od takrat naprej to redno uporablja še za veliko drugih stvari.

Na primer: Radiologi iz malih in srednje velikih bolnišnic pošiljajo tomografske posnetke v branje zdravnikom v Indiji. To počnejo ponoči in ob vikendih, ko ni dovolj osebja. Ti posnetki, vključno s posnetki magnetne resonance, so na voljo že v digitalni obliki v omrežju s standardiziranim protokolom, zato je mogoče te posnetke pregledovati od koder koli na svetu. Najpogosteje to pošiljajo radiologom, ki so se izobraževali v ZDA in tam dobili vse potrebne licence.

Reuters pošilja poslovna poročila podjetij v Indijo zato, da lahko naslednji dan, ko je informacija v novicah aktualna, vso dogajanje in rezultate raziskav in analiz prikaže z grafi, ki so jih ta čas Indijci pridno naredili ponoči. Včasih so to užaljeno počeli Reutersovi novinarji, ki bi raje poročali o rezultatih, kot pa sami analizirali in se zapletali v številkah in grafih.

Indijska podjetja opravljajo računovodska dela za katero koli ameriško zvezno državo in zvezno vlado. Ponujajo svojo programsko opremo, ki omogoča poceni zunanje izvajanje davčnih napovedi. Računovodja v ZDA z optičnim bralnikom digitalno prenese davčno napoved iz prejšnjega leta ter druge dokumente v strežnik, ki je nekje v ZDA. Računovodje lahko takrat odstranijo osebne podatke, ki jih računovodja v Indiji za obdelavo ne potrebuje. Na primer ime ali številko davčnega zavarovanja. Potem ta računovodja v Indiji z uporabniškim imenom in geslom prikliče podatke in izpolni davčno napoved. Ob tem vsi podatki ves čas ostanejo v ZDA, kar je v skladu s predpisi. Program ne dopušča, da bi si jih računovodja iz Indije natisnil ali naložil v svoj računalnik.

Neko podjetje ponuja vsem prezaposlenim poslovnežem lastnega osebnega pomočnika v Indiji. Če se od vas zahteva, da imate naslednji dan na kakšnem srečanju govor in opravite predstavitev v PowerPointu, lahko ob koncu službe pošljete pomočniku samo informacijo, kaj bi potrebovali, on pa bo ponoči, ko vi spite, sam opravil vse raziskave, našel vse informacije v spletu, izdelal predstavitev in vam jo čez noč poslal po e-pošti, tako da bo naslednji dan že na voljo.

Animirani filmi se izdelujejo prek globalne mreže. Snemanje se izvaja blizu igralcev, navadno v New Yorku ali Los Angelesu. Oddajo oblikujejo in režirajo v San Franciscu, pisci delajo od doma (na Floridi, v Londonu, New Yorku, Chicagu, Los Angelesu in San Franciscu), like animirajo v Bangaloreju, ki istočasno delajo z osmimi različnimi pisci. V urah snemanja posnamejo igralca za celotno serijo v manj kot pol dneva, vključno z neomejenimi ponovitvami posnetkov in spremembami scenarijev. Pri Disneyjevi risanki Higglytown Heroes so posneli po dva igralca na teden. Vse to opravijo prek interneta. Imajo virtualno zasebno omrežje (VPN), v katero se priključijo z računalniki. Ta omogoča, da vsi dostopajo do avdio posnetkov in slik s snemanja, do scenarija in informacij. Vsi se lahko iz interneta priključijo od koder koli.

Indijci se zavedajo kako pomembna je izobrazba. In to ne takšna, da neke filozofske fakultete obstajajo stoletja in vztrajajo s svojo tradicijo (sočustvujem s protesti grških študentov), ampak da odpirajo programe izobraževanj za področja, ki se zdaj razvijajo v svetu. Na Indijski tehnološki inštitut v New Delhiju se je težje vpisati kot na MIT v ZDA. Vlada se ne vmešava v njihov študijski program. In to Indijci prodajajo ZDA in preostalemu svetu. Svoje možgane. Svoje znanje.

Moj mikro, Marec 2010 | Tanja Čavlovič