Če začnemo na začetku, bi lahko rekli, da je človek že od nekdaj kopičil dobrine, kot so hrano, gorivo in druge reči, ki so mu zagotavljale preživetje. Kmalu jih je v strahu, da jih ne bo dovolj, začel kopičiti več, kot jih je v resnici potreboval. V tem mnogi filozofi vidijo začetek nekakšnega »izvornega zla«, ki še danes izčrpava naš planet. Ko je človek prvič označil del ozemlja in rekel »To je moje«, se je začel zaprti krog izkoriščanja narave in sočloveka, ki se je s človeškim razvojem kot vrsto le še poglabljal. Ta neskončna spirala gonje za naravnimi viri je zaradi strahu vsakega posameznika, da bo izgubili vso udobje in končal kot klošar v jarku, že zdavnaj presegla zdravo mejo. Planet Zemlja se do neke mere lahko sam obnavlja, a človek mu škodi hitreje, kot se lahko sam ozdravlja. To pomeni, da izkoriščanje narave ni etično sporno, temveč je sporna le mera izkoriščanja. Hrane in vsega, kar človek potrebuje za dostojno življenje, je na našem ljubem planetu dovolj za vse ljudi, težava le je v nepravični porazdeljenosti. Če poenostavimo, lahko ključno napako takšnega delovanja opišemo z besedami »imeti čim več, za vsak primer«.

Tovrstno razmišljanje se v praksi opredmeti z logiko, da več pomeni ... no ... več. Če imate avto za 100.000 evrov, boste s petimi takšnimi avtomobili v garaži vredni kar pol milijona – torej je kopičenje avtomobilov smiselno, čeprav je jasno, da se ne morete voziti z vsemi istočasno in so realno gledano štirje avtomobili odveč. Takšno logiko kopičenja sredstev je človek razvijal na tisoče let, kljub nenehnim pridiganjem redkih, da je to zgrešeno. En fizični predmet je pač pomenil določeno bogastvo, zato je bilo v interesu posameznika, da jih je imel čim več. Denar kot kos papirja je le korak naprej, ki sledenje tej logiki olajša, saj je njegova vrednost le abstraktna in je priljubljen le zato, ker pomeni vrednost, in ne zaradi tega, ker bi lahko iz bankovcev skuhali kosilo. Ta potreba imeti več se danes jasno kaže v izjavah direktorjev in menedžerjev, ki v vsakem drugem stavku omenjajo rast podjetja. To je njihov cilj in božji oltar. Pri tem pozabljajo, da zaradi omejenih (finančnih, človeških, naravnih) virov vsaka rast pomeni, da bo pri tem izgubil nekdo drug. Prav tako se ne vprašajo, čemu tako zelo rasti. Rast podjetja je postala priljubljena zato, ker pač mora rasti. Rast zaradi rasti, kajti besede »dovolj« ne poznajo.

Morda se zdi, da to razmišljanje tipično po hipijevsko obsojam, a ni tako. Gotovo je nastalo iz nuje preživetja v krutih časih. Obsojam le to, da se ga ni zavrglo, ko ni bilo več potrebno. Tu najbrž nastopi druga zanimiva človeška lastnost. Ljudje smo nagnjeni k temu, da prevzamemo razmišljanja in navade prednikov nekritično, brez dvomov in spraševanja, zakaj je tako. Veliko navad je danes popolnoma nerazumljivih, a še vedno ravnamo po njih, ker je pač od nekdaj tako bilo (prestavljanje ure dvakrat na leto, recimo). Če so v trenutku nastanka imele svoj smisel oz. so bile celo nujne, so danes preživete, a se jih brez pravega razloga vseeno oklepamo. Verjetno vsi poznamo zgodbo o opicah v kletki, banani in vodnem curku. Zato ni čudno, da se človeštvo po tisočletjih mantre »imeti čim več, za vsak primer« tega ne more in ne more otresti, čeprav se zaveda, da si s tem reže vejo, na kateri sedi.

In če končno prestopim v digitalno sfero: v mlajši generaciji je na srečo končno opaziti premik v tovrstnem razmišljanju. Če smo se tisti, ki smo bili priča širitvi spleta v vsako gospodinjstvo, počutili kot robinhudovski pobalini, ko smo »dobili« filme in glasbo in programe in igre zastonj, te ljubosumno arhivirali in kopičili (»za vsak primer«), danes ni več tako. Zaradi starih navad in čedalje agresivnejših marketinških sporočil, da moramo objekte poželenja posedovati (»own it on DVD!« itd), smo celo delali sezname »kupljene« robe, jih kazali prijateljem in si jo izmenjevali, da smo je dobili še več. Pri tem smo hitro ugotovili, da v svetu računalništva logika petih dragih avtomobilov v garaži odpade: ne koristi nam, če imamo ukradeni film petkrat skopiranega na disku. V tem primeru nismo pridobili petkratne dodatne vrednosti, temveč je vse skupaj še vedno vredno cene le enega filma. Že s tem se je začelo krhanje v tisočletnem dojemanju kopičenja dobrin: naenkrat več ne pomeni tudi dejansko več.

Mlajša generacija iz sredine 80-ih in začetka 90-ih, ki se je rodila z živci in žilami, priklopljenimi v splet, in za katero je značilno, da umre, če je od njega odklopljena več kot tri dni, je šla še korak dlje. Pred nekaj tedni sem bil priča dialogu med tipičnim privržencem arhiviranja digitalne robe in predstavnikom mlajše generacije. Ko je starejši ponudil celoten opus priljubljenega režiserja, je mlajši zamahnil z roko in rekel, da ni potrebno snemati na DVD-plošče, ker bo že sam snel, pogledal in zbrisal. Ob tem sva oba utripnila z očmi. Zbrisal? To je bilo v popolnem nasprotju z najino vraščeno logiko kopičenja, o kateri se nisva nikoli spraševala. Ob tem je mladenič povedal, da nima smisla arhivirati, saj si lahko isto zadevo vsakič znova sname, če jo bo želel še kdaj uporabiti. Le zakaj bi imel poln disk ali omaro polno posnetih DVD-jev, če pa je vse to na voljo v spletu?

Na tej točki je najina logika kopičenja dokončno razpadla. Če ne v materialnem svetu, pa se bo človeštvo torej vsaj v digitalnem končno otreslo bolestne vrednote posedovanja in si bo vzelo (tako ali drugače) le tisto, kar potrebuje, in takrat, ko potrebuje. Videti je, da bo končno doumelo, da je vse ves čas tako zelo pri roki, da bo materialistično razmišljanje končno romalo v koš. Seveda, pri tem smo se morda malce priročno izognili dilemi o kršenju avtorskih pravic in plačevanju za digitalne dobrine, a morda je tak premik v razmišljanju posledica ravno tega, da si mlajša generacija vse te reči prenese zastonj. Ker ji ni treba ničesar žrtvovati (plačati), tudi ne čuti potrebe, da bi to zadržala in kopičila, kot občutek zadoščenja za plačilo. Kompenzacija za plačilo bi sicer moral biti užitek ob konzumaciji (ogled filma, poslušanje glasbe …), a glede na današnjo preveliko količino dobrih in tudi uradno brezplačnih medijskih vsebin, tudi to pravilo ne velja več. A to je že druga zgodba ...

Moj mikro, junij 2009 | Matej Frece