Ko sem bila še v zgodnjih najstniških letih, sem bila pomoč v kuhinji izolskega rehabilitacijskega centra za invalide Dom Dva topola. Moje delo se ni omejilo samo na kuhinjo, ampak sem razvila tudi pestro družabno življenje z rehabilitiranci, ki sem jih v prostem času peljala na zanje prilagojene plaže ... Takrat sem šla pri svojih razmišljanjih dokaj globoko o načinu življenja in »logistiki« oseb v invalidskih vozičkih, pozneje sem jih omenjala v kolumnah.

Verjamem, da je osebam z omejenimi možnosti gibanja, slepim, slabovidnim, gluhim in vsem drugim sodobna tehnologija (lahko) v veliko pomoč pri izboljšanju kakovosti življenja, kar tudi raziskujem in v prihodnje še nameravam o tem pisati.

Zato sem se na junijskem dogodku eSodelovanje (eCollaboration), ki ga je organizirala naša Fakulteta za organizacijske vede, skupaj z vlado RS, Evropsko komisijo in evropskim parlamentom udeležila predavanja o e-vključevanju v družbo oseb, ki jim grozi, da bodo izključeni iz družbe zaradi dejavnikov, kot so njihova starost, geografska lokacija, nezmožnost zaradi telesnih značilnosti, nizka stopnja izobrazbe, kulturne razlike (ki jih Slovenci res ne sprejemamo odprtih rok) in podobno.

Veliko predavateljev z zvenečimi imeni jemljem z rezervo, saj prepogosto predavajo o teoriji, s prakso pa nimajo stika, tokrat pa je name naredila vtis neka gospa. Ne upam si ji niti reči starejša, saj je bila s svojimi sivimi prameni med črnimi lasmi, spetimi v figo, in obrazom brez gub tako očarljiva, da je bila bleda mladenka brez energije ob njej le senca. Gospa je govorila v taki italijanščini, ki se ji hihitamo, če jo slišimo v filmih ali nanizankah, videlo pa se je, da ima ogromno prakse in da je v stiku z vsemi, o katerih predava, in to z vsega sveta. Ozavestila nas je o tem, koliko prebivalstva je še izključenega, kar je podkrepila s fotografijami. Gospa seveda uporablja veliko tega, kar tehnologija ponuja in česar večina njenih vrstnikov ne uporablja. In če starejša gospa pojasni, da so možnosti, da se v uporabo sodobne informacijske tehnologije lahko vključi tudi starejše ljudi, in opiše načine za to, potem se bo dalo kaj storiti na tem področju. Vsi izključeni so zaposljivi ljudje, družbi bi bili lahko zelo koristni in tudi ti ljudje želijo iti v korak s tehnologijo in se prilagajati življenju nas drugih, ki ga zaradi tehnologije tudi rahlo spreminjamo.

Za razvijanje tehnologije, ki bi se lahko prodala »vključenemu« prebivalstvu, podjetja vlagajo ogromno. Ogromno investirajo v raziskave, nato v trženje in prodajo. Nokia najame tisoče (mislim, da je bila številka okoli tisoč, nisem prepričana) Kitajcev, jih preseli na Finsko in jih plača, da se lotijo testiranja izdelka, ki ga nameravajo poslati na trg. In ogromno denarja vržejo stran samo za to, da ugotovijo, ali bi to sploh storili oziroma katere popravke izvesti, preden izdelek pošljejo na trg. Na dveh predavanjih na temo mobilnosti sem z grozo ugotavljala, da tega, o čemer sta predstavnika predavala, ne bi kupil nihče, ter razmišljala o vsotah denarja, ki je vložena v tovrstne raziskave. Jih predstavim v naslednjih številkah, tukaj ne bo prostora.

Vzporedno pa delujejo tudi organizacije, kot je Royal National Institute of the Blind v Veliki Britaniji. Ta naredi izdelek, nekak zvočni modul, ki bi olajšal življenje slepim in se ga da integrirati v mnogo naprav, nato pa tavajo od podjetja do podjetja in nihče noče prispevati nič k temu, da bi to ponudili na trg. Dan Pescod iz tega inštituta nam je pojasnjeval, kako slabe odzive dobijo od teh podjetij. Za pomoč pri izdelavi in za nasvete ne prosijo nikakršnih strokovnjakov, naredijo dovršen izdelek, izdelek dejansko že narejen servirajo, vendar ga ne morejo prodati tistim, ki bi ga radi kupili. Narejen je na podlagi informacij, ki so jih dobili od slepih in slabovidnih. Nobeno zmogljivo podjetje se noče lotiti prodaje, saj bi bil izkupiček premajhen. Ciljna skupina je premajhna in bi bila prodaja prenizka. Delež invalidov znotraj celotnega prebivalstva je premajhen. To je izgovor londonskih podjetij, ki porabijo milijone, samo da organizirajo dogodek za pogostitev partnerjev, in sponzorirajo veliko pasjih procesij na teme, ki so pač vodstvu zanimive.

Obstaja možnost, da se tovrsten izdelek spravi v prodajo s pomočjo državnih subvencij. Tudi ko bi se za to odločilo eno podjetje, bi ga konkurenca morala dohajati. Zdaj iščejo te možnosti, sodelujejo tudi z drugimi državami in predvidevajo, da jim bo izdelek uspelo poslati na trg EU v letu 2009.

Možnosti uporabe izdelka (modula) so na primer v restavraciji, ko slepa ali slabovidna oseba sede za mizo in ji naprava prebere vsebino jedilnika; med prestavljanjem kanalov na televiziji sprejemnik na glas poroča, kateri program trenutno sprejema, (ja, slepi radi poslušajo televizijo, slabovidni pa tudi gledajo); pri brskanju med meniji na mobilniku ali dlančniku ta na glas sporoči, kdaj je v sporočilih, kdaj v imeniku in podobno; govorilo se je tudi o mobilni napravi, ki te obvešča, kaj se dogaja v okolju. Nismo dobili natančnih podatkov, a sem iz predavanja dojela, da gre za nekakšen zvočni dodatek, ki se ga da programirati v veliko naprav.

Menite, da skupina oseb v invalidskih vozičkih ne bi mogla dobro testirati tistih mobilnikov, za katere je Nokia najela Kitajce? Slepi, slabovidni, osebe v vozičkih, naglušni, gluhi in vsi drugi želijo biti enaki, in če jih vključiš v raziskave, dobiš dobre rezultate. Raziskave so pokazale, da je delo ob pomoči invalidov opravljeno dobro in invalidi želijo biti plačani za svoje delo. Tu dobimo e-vključenost.

Na predavanju mi je bil najbolj všeč gospod v poznih šestdesetih ali začetku sedemdesetih, ki je počasi vstal iz prve klopi, se obrnil proti vsej dvorani in prav počasi s tresočim glasom in ob gestikuliranju z roko pojasnil: »Velikokrat se mi zgodi, da stopim iz stavbe, nato pa s kovčkom v eni roki in odprtim dežnikom v drugi čakam prevoz. V tistem trenutku pa mi zazvoni telefon tukaj nekje v notranjem žepu plašča pri prsih. V takih trenutkih smo vsi invalidni ... Kovčka ne morem položiti na lužo na tleh, da bi sprostil roko, dežnik pa potrebujem, da me ohrani suhega. Menim, da je potenciala za prodajo več, kot sami mislite, da je.«

Moj mikro, September 2008 | Tanja Čavlovič