Zdaj opravljam delo skrbnice portala B2B, in v časih, ko smo se odločali, kaj bomo po poklicu, ni bilo na voljo nič takega, da bi lahko slutila, da bo nekoč takšno delo obstajalo. Vem samo, da smo že v 8. razredu osnovne imeli ure računalništva, kjer nam je učitelj dovolil nekaj minut za igranje igric, v katerih pa nisem blestela. Zato tudi danes najbrž ni pametno otrokom vcepljati v glavo predstav, s katerimi bo naredil podobo svoje prihodnosti in bo potem razočaran, ko bo ugotovil, da to ne gre tako, kot si je vse življenje predstavljal.

Me zanima, kako je to videti danes. Kakšne poklice jim predstavljajo? Tiste, ki počasi izumirajo? Vem, da mladina odraste z upanjem v glavi, da ko konča šolo, bo pa služba, in vedno znova se jim dokaže, da to ni res. Izgubijo upanje, ostanejo zmedeni in občutek imajo, da ne samo, da so jih zavedli svetovalci v šoli, ampak tudi lastni starši. Zaradi tega študentskega dela in organiziranosti naše države take, kot je, si ne morejo organizirati stabilne prihodnosti, ampak se morajo bolj prepustiti toku.

Zadnjič sem v Kočevju, ki ni eno od ekonomsko najbolj blestečih mest v Sloveniji, ob sprehodu mimo prostorov Kočevske gimnazije opazila učilnico s šivalnimi stroji in prešinilo me je: O, groza, saj vsi vidimo, kaj se s šiviljsko industrijo v Sloveniji dogaja, ali tega srednješolskega programa še niso ukinili? A se ne moremo premakniti naprej iz leta 1980? Za znanje šivanja je dovolj en tečaj in potem praksa, ne vem, »tutorial« v YouTubu, ves srednješolski študij je pa res izguba časa, denarja in sredstev glede na to, na kaj lahko upajo diplomanti.

Prav rada bi vse te starše peljala nazaj skozi čas, na letošnjo e-konferenco na Bledu, v hotel Golf, dvorano Jupiter, med 16. in 17. uro, ko je strokovnjak za virtualne svetove in moj dober prijatelj Matti Mantymaki predaval o tem, kako mladina prenakazuje denar s svojega tekočega računa (ali prosi starše za prispevek), v spletni portal www.habbo.com, kjer se konvertira v neko virtualno valuto, z njim pa lahko kupuje virtualne kavče in pohištvo in si opremlja svoj virtualni prostor. Seveda so predavanju sledila vprašanja ljudi z osuplimi obrazi, ki ravno, ko so že skoraj uveljavili svoje mnenje, da je to mogoče na Finskem, da se pri »nas« (pa tudi drugje) zagotovo ne bo uveljavilo, jim je zaprl usta z informacijo, da je bilo v prvem četrtletju leta 2010 za 20 milijonov dolarjev prometa. Torej, za kavče in pohištvo, ki jih ni bilo treba industrijsko izdelati. Nekateri nimajo niti stroškov izdelave zaradi dela spletnega oblikovalca, saj si jih obiskovalci oblikujejo sami. Meni, ki sem že pred časom pred predavanjem debatirala z njim na to temo in so bili moji argumenti podobni, je pojasnil, da je država, ki je druga največja uporabnica, Brazilija. Torej, ni vse v slabem vremenu ali temi, ki traja pol leta na Finskem, zaradi katere se mladina ne more udejstvovati drugje kot npr. športu. Menda je prodajni hit tega poletja »zaplata bazena«, ki ga kupuješ v pikslih (ali nekako tako), in ko jih kupiš dovolj, si v svojem virtualnem prostoru sestaviš bazen in povabiš prijatelje na zabavo.

Čeprav se učni programi v Sloveniji v veliko izobraževalnih ustanovah dolgo časa ne menjajo, pa ima Slovenija prednost (do neke mere), ki je veliko držav nima in jo je treba izkoristiti: to je brezplačen študij. Toda kakšno korist imamo vsi skupaj od tega, če se študira izumrle teme. Menim, da je logiki nasprotujoče, če država želi služiti na lastnem prebivalstvu s tem, da izčrpava denar od njih – za izobraževanje! Če želimo v Sloveniji, takšen študij, ki nam bo omogočal stabilno prihodnost v čim krajšem času, se je treba obrniti na fakultete v zasebni lasti. Ali ni nekako logično in na mestu, da bi država morala poslati svoje mlade državljane vsepovsod po svetu, jim omogočiti (financiranje, sofinanciranje), da pridobijo podatke in informacije na raznih tujih šolah, pridobijo čim več znanj in sposobnosti, to prinesejo nazaj v domovino in izkoristijo za izboljšanje izobraževanja, države in za služenje denarja ob sodelovanju s tujino? Pripeljejo tuja sredstva k nam. Kaj je najbolje, kar lahko naredimo zase in za naše državljane? Dajmo vsako leto izbrati najboljše srednješolce, jim financirati študij na najboljših univerzah sveta, jih poriniti v tisti najbolj inovativen program, ki do predlani še ni obstajal in so ga uvedli zaradi sprememb v svetu. Za koga se bomo tukaj učili šivati? Ali pa filozofirati?

S tem želim poudariti, da so drugi časi, da inovativnost in domišljija peljeta v nove načine služenja denarja. Ne morem ravno napovedati, kako se usmeriti, da lažje poskrbiš za svojo prihodnost, a pogled na strmo navzgor usmerjeno krivuljo, ki prikazuje dobiček in promet v dolarjih, ki ga generira ta socialni virtualni svet, nam da vedeti, da z ukvarjanjem z našimi šiviljami počasi zamujamo kaj drugega. Morda je treba pogledati malce dlje kot do tiste prve tovarne v našem mestecu, v katerem trenutno živimo.

Moj mikro, September 2010 | Tanja Čavlovič