Zdaj pa te dni malce premišljujem o dobrih in slabih straneh tega intelektualnega izuma.Namreč, v dneh, ko je bilo veliko govora o Celovških dvorih in cenah stanovanj, sem ugotovila, da me enako kot eno stanovanje v centru Ljubljane, stane nakup zemljišča v okolici ter manjše montažne hiše skupaj. Ker živim v stanovanju v katerem imam »čast« spremljati vse, kar počnejo sosedje, in zaradi njihovega urnika sem se prisiljena zbujati takrat kot oni, sem se za trdno odločila, da bom živela v hiši. Pa tudi če grem na Bali in bo to lesena koliba. Po forumih sem malo pogledala, kakšne so izkušnje tistih, ki so »dali skozi« ta proces postavljanja montažne hiše ali nadomestne gradnje ...

Poleg res nepotrebnih pogojev v naših slabo kopiranih zakonih (razmerje pozidanega in nepozidanega zemljišča, za določena opravila je nujno potrebno plačati projektanta, za nadstreške in pomožne garaže potrebuješ gradbeno dovoljenje, prostorski akti ... ) , ki celotno stvar zelo zapletejo, se pa vse pogosteje zatika pri teh tako imenovanih gradbenih projektantih.

Namreč, pri hišah, ki niso montažne, fantje (arhitekti oz. predpisani projektanti) kopirajo dele načrtov in jih lepijo v nove in potem pride gradbena dokumentacija brez repa in glave! Frčade kar nekje, zamaknjeni zidovi ... Nekje se je v načrtu pojavila garaža, ki sploh ni bila predvidena! To niso majhne stvari, zato majhne napake lastniku povzročijo ogromne stroške. Recimo pri izračunu kvadratur in kubatur za nabavo gradbenega materiala.

Pravkar se je končala ponovitev oddaje Preverjeno, v kateri so omenili, da je Milan M. Cvikel s »kopipejstanjem«iz Wikipedije izdal debelo knjigo. Njegov izgovor je: To ni knjiga, to je priročnik. (#&$%#$ ??!!) Gotovo so to knjigo določeni določenim predpisali kot »obvezno literaturo«zato, da gospod zasluži. Torej, ni je treba kupiti, vse lahko najdemo v spletu ... Kam gre ta svet? Mar ni žalostno, da se moramo izobraževati po dokumentaciji, ki je že dostopna vsem po svetu, a naša izobrazba velja le, če smo za to komu plačali, da nam izda uradni papir? Tudi če poznamo ozadje zgodb in pridobimo več informacij od predavateljev.

V službi smo se pred kratkim pogovarjali o diplomah in seminarskih nalogah. Pisala sem že, da v tujini že nekaj časa uporabljajo programsko opremo za preverjanje kopiranega besedila, zdaj pa se v Sloveniji vse pogosteje sliši, kako ga je profesor odkril, zato previdno! Dogaja pa se tudi obratno. Profesorji predavajo o tem, kako moramo razmišljati s svojo glavo, se spomniti česa novega, predstavijo nam par imenitnih primerov rešitev iz tujine, potem pa, ko pišeš seminarsko nalogo v prepričanju, da imaš končno pravo temo, saj profesor zanjo gotovo še ni slišal, vzameš izjemen primer iz prakse, pri katerem si res osebno sodeloval, pa vztrajno dobivaš zahteve po popravkih, in sicer naj napišeš tako, da bo zadeva o tistem primeru, o katerem je on predaval. Pač – tisto, kar je že videl, in tisto kar načeloma vsi »kopipejstajo«. V neki seminarski nalogi sem opisala proces, ki ga omogoča naša programska oprema v službi (hkrati sem imela priložnost videti seminarsko sošolca iz konkurenčnega podjetja, ki to nima urejeno in je bilo predstavljeno kot problem), pa sem dobila zahtevo za popravek: Navedite vir ... Ja, to jaz delam vsak dan v službi, kje naj najdem kak vir?!

Pred prvomajskimi prazniki sem v upanju, da bom po svetu našla še kakšno sodobno high-tech temo, o kateri bi pisala, šla na potovanje po starih evropskih prestolnicah, pač glavna mesta Avstrije, Češke, Slovaške, Madžarske, pa sproti še Blatno jezero. Kaj sem se naučila? Da se na neki način »kopipejsta« že od nekdaj. Da je bila to vse ena velika Avstro-Ogrska, kjer so si stavbe zelo podobne, tako da so določene ulice in stavbe teh mest na moč podobne Ljubljani. Ob spomenikih, imenovanih »Kužno znamenje'«, turista za trenutek zmede, saj ima občutek, da je tam že bil. Tudi arhitekt je bil isti. V vsakem mestu je spomenik istega junaka, da o cerkvah sploh ne govorim, in stavbe, ki so povečane različice tistih, ki jih imamo v naših najstarejših mestih. Zanimivo je tudi potovati s priročnikom in primerjati z zgodbo vodnika. Pravo doživetje pa je bilo potovati z vodnikom, ki je povedal uradno zgodbo, nato pa podal še neuradno razlago, ki je imela s pojasnitvijo ozadja veliko več smisla, kot tisto, kar je neki Anglež napisal v knjigo (khm ... kopipejstal) − ob preletu države. Menjava straže in tiste stražarnice na gradu Hradčani v Pragi so pa čista kopija iz angleškega dvora, zdaj so pa še v Osijeku na Hrvaškem uvedli »novo turistično atrakcijo« – menjavo staže.

Če je bil čas po veliki gospodarski krizi, ki se je začela leta 1929, doba izumov, saj so zaradi krize ljudje pognali svoje možgane in na svet spravili stvari, ki so delo in življenje olajšale, tako da so se bilance obrnile v plus in si je gospodarstvo opomoglo, kaj naj si mislimo zdaj? Ali nas lahko kakšne nove ideje, novi izumi, novi pristopi do dela rešijo? Ali je morda tole obdobje kopipejstanja nekaj, kar nas bo izvleklo?

Moj Mikro, junij 2010 | Tanja Čavlovič