Medtem ko šefi veselo podpisujejo pogodbe, polne kunštnih marketinških izrazov in storitev, ki da bodo uresničene, udejanjene in storjene in bodo delovni proces spremenile v eno samo srečo in radost, se pesem popolnoma spremeni, ko te obljube iz oblakov padejo v rove prvih frontnih črt, v katerih so tisti delavci, ki naj bi iz teh visokoletečih obljub meso naredile. Saj vemo, kako na raznih računalniških konferencah, ki so deloma tudi reklamne konference, poteka predstavljanje nove programske opreme in novih različic, ki jih prodajajo pod umetno skovanko »rešitve«. Poteka nekako v slogu poudarjanja besed, kot so »še preprosteje, lažje, boljše, udobneje …« Pri tem kažejo slike dve ali tri leta stare programske opreme (ki še vedno deluje dobro) in se pačijo, češ fuj in fej, kako slabo, nakar pokažejo slike nove različice, ki pa je vsa oh in ah. Te iste slike pokažejo čez tri leta, le da so tokrat prikazane kot nekaj slabega.

Vse lepo in prav. Gospodarstvo temelji na porabim in ker se programska oprema ne obrablja, jo je pač treba periodično umetno in prisilno upokojiti ter isto zadevo znova prodati zapakirano malce drugače ter pri tem dodati minimalno nadgradnjo. Če je nadgradnja dovolj drugačna, da za seboj potegne celotno industrijo uvajalnih tečajev in založništva priročnikov, toliko bolje za vse vpletene, kajti posel bo tekel in z njim denar. Težava nastane le, kadar se vodilni kader podjetja X pusti prehitro začarati s strani svetlikajočih ogledal in utripajočih barv, s katerimi prodajniki mamijo sprva nezaupljive kupce. Še lažje! Še bolje! Še preprosteje! Še udobneje! Po tej logiki bi morali že zdavnaj imeti programsko opremo, ki bi imela samo en velik gumb OK, ob katerega pritisku bi sama postorila vse, na kar uporabnik v tistem trenutku pomisli. In ko šefi, čeprav jim delovni procesi v podjetju tečejo kot namazani, padejo na obljube o še svetlejši prihodnosti in podpišejo pogodbe s ponudnikom vodice, ki pozdravi vse, od pleše do meningitisa, se začne čisto drug proces.

Ker vodilni kader obeh podjetij, ki skleneta pogodbo, ponavadi živi v vzporednem vesolju, se ob srečanju delavcev iz obeh podjetij kaj hitro zgodi nikoli jasno izgovorjen protokol: če so izvršitelji pogodbe še mladi dečki (in dečkinje, da nas ne bo kdo obtožil seksizma), so ponavadi polni navdušenja in komaj čakajo, da strankam pokažejo čudo božje, ki jim bo delo spremenilo v malodane orgazmični užitek. Če pa ima ta izvršilni kader za seboj vsaj pet ali več let tovrstnega dela, je na njih opaziti utrujenost in nekakšno malodušje, saj že vnaprej vedo, kaj jih čaka. Čaka jih namreč to, ob čemer mlajši kader ponavadi osuplo in šokirano obstane: pasivno agresivno upiranje stranke, da bi sprejela novotarije. Čeprav strankin šef sicer navdušeno podpira oz. zahteva vpeljavo sprememb, ki jih je naročil, pa so mravljice na dnu delovne piramide vse prej kot navdušene nad tem. Sprememba pač ni nekaj, česar bi se veselili, saj obeta le dodatno učenje in moti že ustaljen delovni proces. Tako morajo tehniki ne samo uvesti novo tehnologijo v strankinem podjetju in delavce ne samo izobraziti za novotarijo, temveč jih tudi motivirati. Slednje zaradi pregovorne zaprte osebnosti povprečnega računalnikarja (opravičila vsem, ki takšni niste) ponavadi ni ravno uspešno oz. je starejšim že popolnoma vseeno. Oni storijo svoje in odidejo ter so veseli, če jih stranke ob prehodu na nov sistem čim manj kličejo.

Tega skelečega razkoraka nad teorijo v pogodbi in prakso v realnosti se zadnje čase zavedajo tudi šefi. In kaj storijo? Ker so prepričani, da gre le za pomanjkanje komunikacije med delavci njihovega podjetja (ali pa kar obeh podjetij), naredijo vse, da vzpostavijo čim več kanalov komunikacije. Poleg telefonov je nenadoma na voljo še službeni prenosni telefon, požegna se uporaba MSN-ja ali kakšnega drugega programa za neposredno sporočanje, postavi se forum, RSS-novice, celo kanal na #ircu, soba v Second Lifu, newsgroups in kaj je še tega. S tem naj bi bila težava rešena, delavci bodo med seboj komunicirali. To kaže na tipično napako vodilnega kadra: ne zavedajo se srčike problema, zato se ga lotijo na napačnem koncu. Vsi ti silni visokopretočni kanali komuniciranja namreč zevajo prazni in neuporabljeni. Če kader noče med seboj komunicirati, potem ne bo komuniciral, pa četudi bi imel na voljo moč telepatije. Takšni tihi pasivno agresivni upori so skriti za prijaznimi obrazi in neštetimi izgovori, zakaj nekaj ni bilo storjeno tako, kot bi moralo biti. Z leti se tako izpili izjemna sposobnost preživetja v podjetju, ki se ji po domače reče prelaganje odgovornosti (krivde) na drugega. Ponavadi nasrka kak novinec, ki v svoji prvi službi še ne pozna takšnih zakonitosti džungle, in zato ne samo, da se ne zna braniti, temveč niti ne ve, da se sploh mora braniti.

Zgoraj opisane zadeve naj bi bile možne le v razmeroma velikih podjetjih, recimo v tako velikih, kjer leva roka ne ve več, kaj počne desna. Do šuma v komunikaciji pride že, če je število zaposlenih večje od pet. Res je sicer, da lahko tudi 20 ljudi deluje precej homogeno in vzajemno, a zdi se mi, da le, če so vsi v istem nadstropju in imajo pisarne na istem hodniku. Po drugi strani pa je že dovolj, če sedmerico razdelite na dve nadstropji, pa se že oblikujejo skupine in z njimi občasna (ali pogosta) trenja oz. izostanek dialoga. Ko pride do te točke, lahko vodilni kader za čim boljšo komunikacijo nadstropja poveže z optičnimi kabli premera pol metra, a ne bo prav nič pomagalo.

Če že toliko pametarimo o tem, bi se spodobilo podati tudi kakšno rešitev. A osramočeni priznavamo, da je nimamo, zato se bomo skušali izvleči kar s citatom iz nekoč priljubljene nadaljevanke: Na to vprašanje vedo odgovor samo sove ...

Objavljeno: Moj mikro maj 2008 | Matej Frece