Ob tem, da zgoraj omenjeno šolanje omogoča aktivno sodelovanje na predavanjih, razmišljanje, argumentiranje, pa tudi nestrinjanje in razvijanje svojih teorij o temah, o katerih se piše v raznih virih, se prav zgrozim, ko se spomnim pogovora s slovenskim študentom Univerze v Ljubljani, ki je omenil navado slovenskih predavateljev: pogoj za opravitev izpita je nakup učbenika, ki so ga je napisal predavatelj. Ne samo, da je pravilen odgovor le tisti, ki ga določi predavatelj, ampak je v nekaterih primerih treba napisati odgovor z besedami, kot jih je napisal on. In nato, ko že nekaj generacij kupi profesorjeva 100 strani dolga skripta, ta dopiše še naslednjih 50 strani in nato novim generacijam poudarja, da si morajo spet kupiti knjige, saj bo glavnina vprašanj na izpitu iz novega dela knjige. Katastrofa.

Če se v današnji dobi tehnologije še malo ozrem čez mejo na jug, mi je kar mučno, ko pomislim, kako v državah bivše Jugoslavije zgodovino prirejajo nekako po svoje. Ponekod imajo v enem kraju po dve šoli – srbski del prebivalstva učijo ene zgodovine, hrvaški del pa druge. Istočasno. Me zanima, ali te študente zanima, kaj o vsem tem pravijo v tujini in kaj piše v virih, kot je Wikipedia.

V tujini se že nekako pozna, da stari, diktatorski način šolstva ni več učinkovit, zato uvajajo različne načine pridobivanja informacij in izobraževanj. Veliko tega je povezano z novimi tehnologijami, ki prihajajo in omogočajo kakovostnejši prikaz informacij, njihovo posredovanje študentom in shranjevanje.

Prepričana sem, da so se tudi učitelji že naveličali risati vedno iste skice, poudarjati vedno ista pravila – si predstavljate, da to počnete nekaj deset let? Ena od rešitev bi bil shranjen posnetek izpeljave kakšne formule, prikaz kakšnega procesa po korakih in podobno. Za zahtevnejše predmete bi posnetke morali narediti strokovnjaki, torej najbrž podjetja.

Če pomislim na novost, kot so interaktivne table, in za koliko različnih predmetov bi se lahko uporabljale, da bi učenci ali študentje hitreje dojeli snov, je tukaj ogrooomno možnosti pri učenju geografije (Google Earth), zgodovine, mehanike, astronomije, biologije, likovne umetnosti in še in še. Sploh pa je interaktivna tabla primerna za učenje programskih orodij in za skupinsko delo. Nekatere interaktivne table vsebujejo tudi tiskalnik in omogočajo sprotno tiskanje tega, kar je vidno na tabli. Tako se lahko učna snov podaja in distribuira na papirju že takoj v tistem ključnem trenutku.

Že dolgo tega smo se na nekem tečaju učili, da smo učenci avditivne, vizualne in kinestetične osebe. To pomeni, da moramo informacijo slišati, da si jo zapomnimo, in za podkrepitev jo moramo videti napisano na tabli. Če učenci pri podajanju informacij aktivno sodelujejo, na primer pri priklicu informacij na interaktivni tabli, ki leži na mizi, si bodo seveda prej zapomnili vse, kar so videli in slišali.

Kaj pa menite o tem, da se predavatelje za najtežje predmete pridobi iz najuglednejših izobraževalnih ustanov, in če se predavanja ne morejo udeležiti fizično, učencem predavajo prek svojega holograma? Pomislite, če je način učenja ene osebe tako učinkovit, da zahtevno snov slušatelji obvladajo zelo hitro, je mogoče z enim takšnim hologramom doseči ogromno. Pomislimo še na tržne možnosti, torej način privabljanja novih plačnikov šolnin v zasebne šole s širjenjem informacij o predavanjih uglednega učitelja.

Vloga učiteljev bi morala biti aktivnejše sodelovanje, in ne več diktatura, kot je v današnjih časih. Menim, da ni tako daleč dan, ko bo šolstvo popolnoma prestrukturirano, saj se vsakodnevno vse pogosteje dogaja, da so učenci dobro informirani in učiteljem postavljajo nelagodna vprašanja. Prepričana sem, da bo v prihodnosti učenje samostojnejša dejavnost, da ne bo tako odvisna od prisotnosti na določenem mestu in sodelovanja v skupinah ter predavatelj ne bo imel več tolikšne vloge, kot jo ima danes. Danes se prepogosto dogaja, da je uspeh učencev odvisen od velikosti ega njihovega predavatelja. To se ne pozna toliko pri snovi ki jo podajajo, ampak pri vsej logistiki okoli predavanj. Udeležba, sodelovanje pri praktičnem delu izobraževanj, 'nadlegovanje' za dodatne informacije, itd.

Odkar so informacije na internetu, je tudi učenje lažje. Razna pravila, definicije in formule najdemo na spletu. Velikokrat se ne moremo zanesti na zapiske sošolcev. Preberemo si lahko vse o temi o kateri se učimo, preverimo lahko kaj naj bi veljalo kot pravilo, velikokrat najdemo pravilne odgovore na vprašanja za predmet s katerim se ukvarjamo. Učimo se kar naprej. Zdaj ni več omejitev, učimo se lahko tudi o vsem tistem, kar nam je v veselje.

Moj mikro, December 2008 | Tanja Čavlovič