Kdaj bo urejeno tako, da nas roke ne bodo več bolele zaradi ponavljajočih se gibov? No, saj vem, da bi tudi nova miška pripomogla k temu. Toda toliko je (nepotrebnega) pretipkavanja istih podatkov ali razvrščanja dokumentov, pa tudi drugega dela v podjetjih vseh vrst. Kako čim prej priti do tega, da se uvede samodejno odčitavanje podatkov iz kod ali samodejno uvažanje prejetih računov v nabavne naloge, ki jih dobimo, denimo, po elektronski pošti, ali pa pošiljanje e-računov kupcem …

V kolikšni meri se lahko stvari avtomatizirajo in v kolikšni meri je še potrebno sodelovanje človeka, ki ima občutek, ki ga avtomatika nima? Lani sem pisala o UPS-ovih paketih, ki v zbirnem centru potujejo impresivnih 60 km na uro in se z uporabo črtnih kod z »glavne ceste« dodelijo v njim namenjene predale. Človeške roke tej avtocesti sploh ne pridejo blizu. Še ena značilnost, ki jo UPS-ova logistika omogoča, je, da so paketi oddani v enem dnevu zvečer, naslednji dan pa so že pri naslovniku, in to kjerkoli na svetu. In ta storitev »preko noči« je postal nekakšen svetovni trend, v logistiki, pa tudi na drugih področjih. Vse več ljudi po vsem svetu ima stalno delo kar ponoči. Nekakšna tekma za zagotavljanje čim boljših storitev in čim hitrejšo dostavo nam počasi obrača življenje na glavo.

In prav mi, v naši tranzitni Sloveniji bi lahko transportna in logistična področja privedli do popolnosti in jih priredili tako, da nam nosijo zaslužek. No, vsaj v teoriji, dokler ne bi finance prišle do politikov, ki bi z njimi razpolagali po svoje. Tudi ptički na veji čivkajo, da je naša lokacija naša glavna tržna niša, že Svilena cesta naj bi potekala čez eno od dvorišč v Gorici. To naj bi bile sicer investicije, ki se Sloveniji splačajo. Veliko podjetij se s tem ukvarja in vesela sem, da sem opazila kar nekaj vodstvenih delavcev, ki se trudijo posodobiti podjetja, v katerih delajo. Kajti v praksi so pogosto direktorji in vodje tisti, ki jim je žal investicij v napredek. Malo razmisleka in raziskave, kaj tehnologija že omogoča, in kaj hitro bi se zaposleni na raznih podjetjih domislili super rešitev za svoje poslovanje. Menim, da smo vsi samo korak stran od genialnih rešitev. Ne vem, kako o tem razmišljajo omenjeni, toda zadoščenje, ki ga dobiš po uspešno rešenem problemu, ko usmeriš vozilo ali plovilo bolj redke proizvodnje, ko urediš privez ene največjih ladij na svetu, upravljaš z ogromnim žerjavom, raztovoriš prototip eksotičnega športnega avtomobila in kak logističen dosežek s sodelavci ob hecanju proslaviš, sodi med lepše trenutke v življenju. Zakaj ne bi še razmišljal o izboljšavi svojega dela in doseganju boljših rezultatov? Če že moraš biti vsak dan tam …

Govori se tudi, da bi Luka Koper z izgradnjo novega pomola postala glavni transportno- logistični center za avtomobilsko industrijo, za prevoz Z Daljnega vzhoda v Srednjo in Vzhodno Evropo. Če bo ponudila sodobne rešitve, bi ji transportna podjetja dala prednost še pred kakšnim skandinavskim pristaniščem. In glede na vso pločevino, ki se množi na evropskih cestah, lahko predpostavimo, da bi bilo kar veliko dela. Če bi Slovenija postala nekakšna multilogistična država, bi morale tudi kakšne druge organizacije razmišljati o delu ponoči. Za oskrbo te populacije, ki bi živela ponoči, denimo.

Če se zdaj vrnem k delu ponoči, lahko omenim eno od novomeških podjetij, ki ne proizvaja ali prodaja avtomobilov, je pa še vedno v tej družini avtomobilskih podjetij, se mi zdi zanimivo, da imajo eno ekipo zaposlenih v logistiki, ki dela samo ponoči. Izdelki, ki se proizvedejo v enem dnevu, se razvrščajo ponoči in morajo biti najpozneje v dveh dneh že pri kupcu. V Tokiu lahko v ponedeljek naročiš avtomobil z opremo po meri in v petek greš že ponj. Zanimiv je tudi primer tovarne Boeing, s katero že pri idejni zasnovi izdelka sodelujejo proizvajalci vseh sestavnih delov z vsega sveta, tako da so njihovi multimedijski centri aktivni 365 dni na leto in 24 ur na dan, ekipe z vsega sveta pa se prek spleta prijavljajo v multimedijski sistem in v realnem času delajo skupaj. Eden od sistemov po potrebi skrbi tudi za simultano predvajanje, baje kar v vseh jezikih.

Morda bi Boeingovi sistemi za simultano prevajanje prav prišli posadkam, v sistemih za komunikacijo z ladjami v pristaniščih, saj je v preteklosti prav zaradi nesporazumov in jezikovnih pregrad prihajalo do katastrofalnih nesreč ali celo potopov. Pa si predstavljajte poleg tega še utrujenost zaradi nočnega dela. Že transport nasploh je bolj mednarodno področje, kjer bi se lahko vsepovsod uporabljali sistemi za simultano prevajanje.

Če je kdo nočna ptica in je zaradi tega v Sloveniji nekako nerazumljen, lahko premisli o karieri v eni od organizacij, ki pri delu v realnem času sodeluje s preostankom sveta. Če ste mislili, da se bo ta kolumna začela z opisovanjem mojega obiska Boeinga, temu žal zaenkrat še ni tako.

Zdaj je nekako moderno delati ponoči, tako da, če se že dolgo smilite samemu sebi zaradi takšnega življenjskega sloga, se lahko zdaj imate za moderne. Prepričana sem, da je nočnih ptic več, kot se nam dozdeva, in da je to res malce drugačen svet. Morda pa mi drugi kaj zamujamo ...

Da se pri nočnem delu zgodi večje število napak in poškodb delavcev, je dokazano dejstvo. In prav v logistiki in transportu se največ dela ponoči. To sta pa tudi področji s ponavljajočimi se aktivnostmi, za katere je največ možnosti za organizacijo računalniško vodenega dela in avtomatizacije. Ob tem se izognemo faktorju človeške napake ter ohranimo zdravje populacije, ki dela ponoči. V tem primeru namreč ne bi delali fizično, ampak bi samo nadzorovali strojno opremo in procese. Morda nekega dne pridemo tudi do tega, da zvečer zaženemo mašine, gremo spat, in zjutraj, ko se zbudimo, nas bo čakalo že vse narejeno. Najbrž nekdo že dela na takšnem delovnem mestu, ki bi si lahko ta luksuz z nekaj premisleka omogočil. In naj računa na poprejšnje dolgotrajno in previdno nastavljanje ter veliko stran vrženega materiala, porabljenega za prvih nekaj rund.

Moj mikro, Junij 2008 | Tanja Čavlovič