Zdaj pa, ko je kriza in berem o tem, da bo Google odpustil 10.000 delavcev, da bo Cisco kar zaprl tovarno v teh delovnih dneh med prazniki, da so ponekod ukinili službena potovanja na bolj oddaljene kraje in podobno, me pa sploh razjezi, ko se spomnim, zaradi česa se meče denar stran in kakšna kolesja poganjajo razne vlade, da vlagajo ogromna sredstva v inštitute za bedaste raziskave.

Prvo predavanje, ki sem se ga udeležila zgodaj zjutraj na tešče, je bilo na temo turističnih agencij prihodnosti. Designing the Tourist Agency of the Future. V prihodnosti naj bi imele turistične agencije velikanske interaktivne table, in ko bomo želeli obiskati določen kraj, nam bodo v agenciji lepo na Google Earthu pokazali, kje točno je ta kraj, nam zavrteli nekaj filmov od tam in nas virtualno popeljali tja, pokazali glavne stvari, nato pa nam rezervirali karte in nastanitev. Zadovoljni (in z občutkom, da smo kraj že obiskali) bomo plačali in zapustili agencijo ter z veseljem pričakovali potovanje.

Bo res tako? Menim, da ne! Vse, za kar naj bi po njihovem hodili v agencijo, že sami delamo od doma. Najdemo slike in posnetke turističnih znamenitosti kraja, za katerega imamo rezervirano potovanje (sama se včasih tudi tega branim, ker želim res priti v neznano), iščemo najcenejšega letalskega prevoznika, rezerviramo vozovnice, prek storitev Google Earth ali Google Maps preverjamo oddaljenost raznih krajev, prometne povezave, včasih »pogooglamo«, kako je najbolje z denarjem ravnati, kje sprejemajo kaj, če potujemo prek agencije in je omenjen hotel, hitro preverimo, ali je kje kaj slik, kakšne so sobe ... Če ne, pa poiščemo akcijsko ponudbo, ki nam najbolj ustreza, in rezerviramo zadnji hip.

Zelo veliko naj bi nam tudi pomenile izkušnje uporabnikov, ki bi nam jih prikazali z videi in slikami. Res? Vznejevoljijo me že razni potniki, ki se pritožujejo nad stvarmi, za katere je očitno, da so drugačne kot pri njih doma. V neki potopisni oddaji je voditelj poudaril: »Priporočam vam, da si rezervirate hotel nekje zunaj centra mesta, da vam ne bo treba poslušati petje iz mošeje, ki vabi k molitvi.« Torej – pojdite v turistično naselje zunaj mesta, kjer so sami hoteli in diskoteke. Ja, ali ni prvo prav tisti čar, če se potuje v muslimanske države? Če ne poslušaš petja, ki vabi k molitvi, potem nisi doživel pravega utripa življenja v muslimanski državi. Zakaj potem sploh kam potuješ?

Takoj za tem, po prvi kavici, je sledilo predavanje Consumer Value of Context Aware and Location Based Mobile Services. Da ne razlagam podrobno, kako je vse skupaj zasnovano, bom samo poudarila tisti del, zaradi katerega sem skeptična.

Najprej so naredili obsežno raziskavo, v kateri so ugotovili da, glej ga zlomka, ljudje veliko uporabljajo GPS, spletne družabne mreže ter programčke za neposredno komuniciranje. V promet naj bi spravili nekakšne »buddy« naprave, ki vsebujejo GPS-sisteme in brskanje po spletu (če se prav spomnim, naj naprava ne bi vsebovala mobilne telefonije), in sicer zato, da bi med tem, ko se bi vozili naokoli, našemu »buddyju«, partnerju, članu družine ipd. ves čas kazali, kje smo. Tisti, ki uporabljajo Myspace ali Facebook, bi lahko že na kraju dogajanja posneli fotografijo, in ta bi se samodejno objavila na Moblogu (mobilni blog) in bila bi opremljena z mobilnim dnevnikom. Torej s podatkom o datumu, času in lokaciji, ko je bila posneta. Zato da so vsi, ki obiščejo njihovo predstavitev, redno obveščeni o najnovejših informacijah. Če bi bil naš prijateljček na lokaciji, kjer je kakšno podjetje, ki je vpisano v rumenih straneh, bi takoj dobili točen naslov ali podatke iz rumenih strani. Med vožnjo po lokacijah bi se nam sproti prikazovala obvestila o črpalkah, restavracijah, naprava naj bi sama predpostavljala, kaj bi nas utegnilo zanimati od stvari, ki nam stojijo na poti, in nas ob tem obvestila …

No, ne verjamem. Si predstavljate zdaj vse tiste može, ki bežijo v gostilno, da si ukradejo par uric zase?

Sicer je nekje v 62. straneh dokumentacije o razvoju in raziskavi omenjeno, da storitve na podlagi lokacije (location based services – LBS) v Združenih državah Amerike skokovito rastejo, odkar so vpeljali izdana zakonodajo E-911, ki zahteva, da so informacije o lokaciji takoj vidne pri raznih hitrih klicih na pomoč in podobno. Sicer priznam, da bi pri podobnem napadu, kot je bil 11. septembra 2001, vsi takoj želeli vedeti, kje so naši ljubljeni, ali je z njimi vse v redu in podobno, toda nadzor, ki bi se z uporabo takšnih naprav izvajal nad nami v času, ko ni nevarnosti, pa bi bil po mojem prehud. Tako da, ja, tudi ta raziskava za uporabo teh naprav je bil stran vržen denar. Tisti del o storitvah na podlagi lokacije so že razvili v prejšnjih raziskavah, pa tudi to, da ti GPS na poti sporoča, katera gostilna je blizu, kje je naslednja bencinska postaja in podobno.

Zelo zanimiv mi je bil kratek komentar še enega od slušateljev o tem, da so na Finskem naredili obsežno raziskavo, pri kateri so omogočili, da ljudje prek mobilnikov spremljajo televizijo. Ko so zadevo objavili in iskali kandidate za test, je bilo 70 odstotkov vprašancev takoj za. Ugotovili so, da je zanimanje tolikšno, da je mogoče investirati ogromno denarja v tehnologijo za ustvarjanje mobilnikov in omrežij, kjer bi ljudje vsakodnevno spremljali televizijo. Toda po kratkem preizkusnem obdobju so ugotovili, da televizijo prek mobilnikov uporablja samo še 17 odstotkov udeležencev in da je najbolje, da pozabijo vse skupaj.

Moj mikro, Januar 2009 | Tanja Čavlovič