Pod Codexom naj ne bi bilo več treba označevat živil, ki so genetsko spremenjena, kar je zdaj obvezno. Po uvedbi Codexa bodo vse živali, ki se redijo za hrano ali mleko, morale dobivati Monsantov rastni hormon in Monsantove antibiotike. Se spomnite Monsanta? Je največji proizvajalec genetsko spremenjenih živil na svetu, če ga še ne poznate, pa srčno vabim k ogledu četice filmčkov, ki vam jih postreže YouTube, ko vtipkate Monsanto.

Vsa naravna zdravila naj bi postala prepovedana in označena kot strupena in nevarna, dovoljeni bodo samo farmacevtski produkti. Codex v osnovi preprečuje in celo prepoveduje naravno organsko kmetovanje. Baje naj bi ves nadzor nad hrano potisnil v roke farmaciji in Monsantu kot največjemu proizvajalcu genetsko predelane prehrane. Kmetje naj bi morali semena kupovat od Monsanta vsako leto, saj imajo njihova semena vgrajen gen, ki preprečuje nadaljnje razmnoževanje.

Še ena teorija zarote? Ne glede na to, ali nas nekdo poskuša prestrašiti ali ne, dobro je, da so ljudje čim bolj obveščeni o grožnjah, če gre za tako pomembno področje, kot je prehrana. In splet omogoča dokaj hiter način obveščanja. Misel, da bi nas vlade želele pobiti, je tudi meni bedasta, ker sem pa delala v trženju, vem, da imajo ljudje lahko takrat, ko je treba pospešiti prodajo česarkoli, dokaj bujno domišljijo. Skoraj prepričana sem, da se je to zgodilo tudi pri teh »živalskih« gripah. Še bolj vse skupaj steče, ko se nad tržnike izvršuje pritisk ali pa se jih motivira z bogatimi nagradami. (slednjega sicer nisem doživela).

Ne tako daleč stran od kalifornijskih podružnic Monsanta domuje nam vsem dobro znani Google. Google nabavlja ekološko pridelane sestavine za malice in kosila zaposlenih, iz lokalnih kmetij v radiju 240 km. V zanimivi kuharski oddaji Chef Abroad je prikazano vsakodnevno življenje ljudi, ki svojo službo opravljajo z veseljem in ljubeznijo. Namreč, eden izmed njih se vsakodnevno vozi v okoliške kmetije po sveže nabrane sestavine, ki jih dostavlja v kuhinje, drugi pa kuhajo jedi, ki nasitijo Googlove zaposlene. Voznik po lastni presoji izbere in pripelje tisto, kar je najbolj sveže nabrano in sezonsko, kuharji pa, ker morajo to uporabiti takoj tisti dan, vklopijo domišljijo, izvedejo »brainstorming« in na hitro, že dopoldne v spletu objavijo jedilnik. Ni kemikalij za ohranjanje svežine, ker gre takoj v uporabo. Googlovi zaposleni na podlagi objavljenih jedilnikov izberejo najprivlačnejši meni, tako da restavracije tekmujejo med seboj, katera bo imela več obiska. In tudi kuharji imajo radi svoje delo. Filmček si lahko ogledate v dveh delih, če v YouTube vtipkate Google foods.

Če bi imeli ta privilegij, da bi se tako kot googlovci med delovnim časom samo do sosednje stavbe odpravili na raznovrstno kosilo iz ekološko pridelanih sestavin, nam tudi delo ne bi bilo tako naporno. Namreč splet ponuja tudi kar nekaj kakovostnega beriva o hrani za možgane, kjer je ponekod dokaj natančno opisan vpliv posameznih kemičnih sestavin v prehrani na odmiranje ali obnavljanje možganske skorje. To lahko dejansko vpliva na to, koliko si bomo zapomnili, ko se učimo česa novega, koliko časa bomo lahko učinkoviti v službi, ali bomo hitro in brez napora opravili veliko dela ter seveda, kako vpliva na zdravje. Kako vpliva na možgane to, kar bašete vase, si lahko poiščete na strani www.sinapsa.org, kjer na desni strani najdete povezavo Razgibajmo možgane, na dnu te pa kakovostno branje Poljudno o možganih.

Ker sem v eni od prejšnjih kolumn omenjala, da je kriza priložnost za pridobivanje novega znanja, ki ga lahko izkoristimo za rešitev iz teh težkih časov, in vmes omenjala tudi pridelavo hrane, sem se danes spomnila na to, ko sem z veseljem posredovala naprej elektronsko pošto, kjer se predstavlja prva slovenska spletna trgovina s svežim ekološko pridelanim sadjem in zelenjavo, ki ju vključno z drugo ekološko hrano, dostavlja tudi na dom. Idejo, pojasnilo o izvedbi in ponudbo si oglejte na www.mojatrznica.si.

Navdušujejo pa me tudi mlekomati. Ne samo zaradi tega, ker si gremo lahko kadarkoli iskat sveže kremasto mleko, ki kavo z mlekom skoraj spremeni v kapučino, ampak tudi zato, ker zasluži tisti kmet, ki mleko prodaja. Ne špediterji in grosisti, ki so uboge kmete privedli skoraj do roba obstoja. Liter svežega mleka s kmetije za en evro. Avtomatski točilni sistemi za prodajo svežega mleka so dokaj higienski, ker programska oprema in nadzorni sistem ne dovoljujeta izdaje mleka, ki je starejše od 24 ur. Ta se tudi ustavi, če bi morebiti prišlo do nenadzorovanega dviga temperature mleka. Zadeve naj bi se spomnili Švicarji, njim pa svet kar zaupa. Lokacije z mlekomati so se na veselje mnogih dokaj hitro razširile po Sloveniji in na spletni strani www.mlekomati.com so vedno sveža obvestila, kje so spet odprli novo točilnico.

Gospodarska kriza se zdi kot nekakšen ukrep, ki zavira tisto kapitalistično drvenje in stremljenje k čim manjšim stroškom proizvodnje. To je prineslo že sire v razpršilcu, ki svoje življenje pod umetnimi lučmi na tekočem traku, kemično sestavljeno tekočino, ki ji rečemo »trajno mleko« in podobno. Všeč mi je, da Google, ki ga veliko podjetij jemlje za vzor, opozarja na pomembne osnove, kot je naravno pridelana hrana. In všeč mi je, da se splet uporablja za ozaveščanje in kot pomoč, da se vrnemo nazaj k naravnemu ter si tako izboljšamo kakovost življenja.

Moj mikro, december 2009 | Tanja Čavlovič