Svoboda brez tistega strahu »joj, da ne bom izpadel čuden ali izstopal iz množice«, kot bi to bilo mogoče pri nas, je pokazala ponosno nošenje velikih slušalk na obroču. Iphonovih seveda. Mogoče je šlo bolj za željo po izstopanju iz množice na sredstvih javnega prevoza.
Ker izkazovanje statusa ni več mogoče z napravami, saj zaradi raznih embargov vsi lahko kupijo samo eno od štirih in se jasno ve, koliko katera stane, se je gonja začela pri dodatkih za vse te naprave. Na teh se potem pokaže, koliko si kdo lahko privošči, ali je etui usnjen s sijočimi zlatimi črkami ali samo neoprenast, plastičen in podobno. Na turističnih točkah z največ gneče so jih vse popolnoma zatrli množični turisti z Daljnega vzhoda, ki so brez premišljanja visoko v zrak molili etuije s svojimi tablicami mnogih blagovnih znamk ali pa kvadratne pametne telefone malo večjih formatov in z njimi fotografirali dogajanje. Seznanjeni so, s katerimi komponentami se vse tablice sestavlja v tovarnah, in natanko vedo, koliko se splača plačati za katero. Me prav zanima, s kakšnim mnenjem gledajo navidezno premožne severne Evropejce, ki so pripravljeni plačati od 400 do 700 evrov naprej za najbolj oglaševano tablico, sami pa vedo, da se v istih tovarnah iz istih delov sestavlja tudi tista črna, povprečna in neznane blagovne znamke, ki stane med 90 in 200 evri.
Kar je bilo presenetljivo izvedeti, je, da je skoraj življenjsko nujno biti imetnik iPhona in biti uporabnik določenih aplikacij ter spletnih strani. Le tako si obveščen, kje so danes kakšne ugodnosti o hrani in akcijskih ponudbah piva v lokalnih gostilnah, zaradi katerih – če pravočasno izveš za njih – prihraniš nekaj denarja, saj sta najdražji prav hrana in pijača. Dejansko je prišlo že tako daleč, da moraš biti, če želiš mirno priti čez mesec s čim manj stroški, skoraj ves čas »priklopljen in obveščan«. Mogoče to nakazuje tudi na to, da je tam skoraj potrebno vsaj enkrat narediti večji nakup in si privoščiti iPhone – da boš potem vsak mesec miren in s čim manj stroški preživel do naslednje plače. Kaj drugega lahko napišem kot to, da se mi zdi, da življenje v tehnološko naprednih državah kmalu postane grozljivo. Po telesnih merah in cenah hrane v trgovinah pa je bilo videti, da je hrana strošek, za katerega želijo zapraviti čim manj. Omahovati med tem, ali bi si privoščil pico v restavraciji ali pa novo obleko iz H&M, hitro prinese tako odločitev, da zmaga slednje. Komaj sem čakala, da pridem nazaj in si spočijem oči na naših postavnih, športno naravnanih Slovencih.
Poplava ponudb letalskih prevozov v prestolnice sosednjih držav mi je takoj prinesla tisto skeptično misel: 60 evrov za letalsko vozovnico, ko prideš tja, pa stane toliko tudi en obrok, da se usedeš in naješ. Veliko je tudi takšnih določil in sistemov, o katerih sploh nočem pisati, da našim oblastem ne dam zamisli. Želim si, da bi lahko nekako obrnila kolesje tako, da se zavrti malce nazaj in ne nori samo naprej.
Za prijazne domačine, ki spregovorijo s teboj v angleščini, se hitro izkaže, da niso domačini, ampak da so priseljenci iz vzhodnejših evropskih držav, v katerih je kriza tako pritisnila, da so se bili prisiljeni odseliti s trebuhom za kruhom. Zelo žalostno. Ob varnostnih pregledih na letališčih zasloni verjetno pokažejo veliko hrane. Tudi jaz sem s seboj za tja spakirala paketek naših ljubih Argetinih paštet, ki pa sem jih tam videla na policah pri »prehrani sveta« poleg mehiških omak in kitajskih rezancev.
Če malo primerjam s Slovenijo, v kateri so danes višje provizije plačevanja položnic prisiljeni plačevati tisti, ki ne uporabljajo spletnih bank, se sprašujem, ali mogoče prihodnost prinaša razmere, v katerih bodo tisti, ki ne bodo uporabljali tehnologije, ki prihaja sproti, morali vedno za vsako malenkost od sebe dati tisto malo več denarja za tisto malo večjo provizijo. Ali pa bodo nekaj kupovali predrago samo zato, ker se niso včlanili tja, kamor je bilo potrebno, da bi bili redno obveščeni o ugodnostih in bi si življenje lažje privoščili.
Moj mikro, september – oktober 2012 | Tanja Čavlovič
