Ob prestopu horizonta bi se nam dejansko zgodila »špagetizacija«, torej raztegovanje telesa zaradi močne gravitacije. Nekomu, ki bi nas gledal z varne razdalje, pa bi se zdelo, da smo »zamrznili« in se ne premikamo več. Zakaj?
Za dva različna opazovalca, na primer enega na Zemlji in drugega na poti v črno luknjo, teče čas različno hitro, vsakemu od njiju pa se zdi »normalen«. Če bi na primer ostali na Zemlji in komunicirali z astronavtom, ki bi bil na poti v črno luknjo, bi se nam zdelo, da njegov čas teče počasneje. Če bi nam po svoji uri pošiljal signal vsako sekundo, bi ga mi prejemali v vse daljših intervalih, čim bližje bi bil on črni luknji. Na koncu bi čakali njegov signal neskončno dolgo in zdelo bi se nam, kot da je »zamrznil« oziroma se ustavil na horizontu. Njemu pa bi čas tekel normalno in bi v nekem končnem času prečkal horizont. A »špagetizacija« ni posledica horizonta črne luknje, temveč plimske sile, zaradi katere imamo na primer na Zemlji plimovanje. Luna s svojo gravitacijsko silo močneje deluje (dviguje vodo in ukrivlja skorjo planeta) na tisti del Zemlje, ki ji je bližje, kot na tistega, ki je na drugi strani. Zato prihaja do plimovanja. Enaka sila vpliva tudi na nas, na glavo (če stojimo) deluje manjša gravitacijska sila Zemlje kot na noge, a tega ne opazimo, ker smo premajhni oziroma je masa Zemlje premajhna. Pri črnih luknjah pa se gravitacija zaradi ogromne ukrivljenosti prostora in časa zelo spreminja tudi na majhnih razdaljah. Če bi padali z nogami naprej, bi jih črna luknja vlekla z veliko večjo silo kot glavo, kar bi nas najprej raztegnilo, kmalu nato pa raztrgalo. Pri majhnih luknjah bi se to zgodilo še pred horizontom, pri velikih pa po njem. Črne luknje so velika neznanka. Veliko ljudi misli, da supermasivne črne luknje v središčih galaksij držijo skupaj celotne galaksije, a izračuni hitro pokažejo, da je masa zvezd v neki galaksiji veliko večja od mase črne luknje v središču. A še vedno ne dovolj velika, da bi pojasnila, kako ostanejo zvezde vezane na galaksijo, čeprav se zelo hitro gibljejo. Astronomska opazovanja namreč kažejo, da zvezde »veže« na galaksije, da ne »odfrčijo« vstran, še neka nevidna snov, ki ji pravimo temna snov in ki tvori okrog 90 odstotkov mase galaksij, a ne vemo, kaj natančno je. Obstaja še ena velika vesoljska neznanka – temna energija. Pred približno petnajstimi leti so začeli odkrivati, da se vesolje širi pospešeno. Ker se je začelo z velikim pokom, je bilo pričakovati, da se bo širjenje zaradi gravitacije počasi ustavljalo. A meritve so pokazale, da je obratno, da se širjenje pospešuje.

Vrniva se na dolgo človeško potovanje. Tudi če iznajdemo primeren pogon, ki ni potovanje skozi črvino in ukrivljanje vesolja, smo omejeni s človeško biologijo. Breztežnostni prostor močno vpliva na človeško telo, od atrofije mišic, izgube mineralov v kosteh do povišanega tlaka in drugih škodljivih učinkov. Rešitev bi bila umetna gravitacija, ki bi jo lahko ustvarili z okrog lastne osi vrtečo se ladjo, ki bi zaradi centrifugalne sile ustvarila umetno gravitacijo.
Ja, ideja je ladja z bivalnim delom v obliki vrtečega se obroča. Vrtenje bi ustvarjalo centrifugalno silo, ki bi nas tiščala dol oziroma na zunanji obod obroča. Sila bi bila odvisna od polmera obroča in hitrosti vrtenja. Ne predstavljam si drugega načina, kako ustvariti umetno gravitacijo, brez neke velike mase.

Kaj bi bila rešitev za prilagoditev človeškega telesa ob življenju na planetih ali lunah z drugačno gravitacijo kot na Zemlji? Mi smo zelo dobro prilagojeni življenju na Zemlji. Bi bila rešitev v genetskem inženiringu?
To bi bila velika težava. Življenje v denimo polovični gravitaciji ni nekaj, česar se lahko navadimo ali prilagodimo v nekaj generacijah. Naše telo je rezultat dolge evolucije. Verjetno bi bil res nujen genetski inženiring, a ne vem, ali bi bil izvedljiv v bližnji prihodnosti. Nekateri imajo ideje, da bi človeški DNK križali z živalskim, a so tudi živali prilagojene tukajšnjemu življenju.

Ena od teoretičnih rešitev dolgega potovanja je hibernacija, globok spanec med dolgim potovanjem.
Ja, a tu smo spet na področju znanstvene fantastike.

Nekatere vrste žab imajo v sebi naravni »antifriz«, ko pozimi zamrznejo, se presnova ustavi, ko pride pomlad, znova oživijo. Toda antifriz bi človeško telo ubil.
Žabe so hladnokrvne živali, mi pa toplokrvni. Nisem specialistka za to, si pa predstavljam, da bi bili eden največjih problemov naši možgani, ki ne morejo dolgo zdržati brez kisika.

Ena od možnosti je »globoka koma«, podobna tisti, v katero dajejo paciente, ki morajo dolgo časa okrevati.
Res je, a spet, ne vemo, ali takšen dolg »poseg« v vesoljskih razmerah ne bi pustil posledic na možganih.

Plovilo za takšna dolga potovanja bi moralo biti samozadostni habitat. Na Zemlji so že potekali poskusi s samozadostnimi habitati. Ali bi bilo mogoče zgraditi plovilo z lastno pridelavo kisika, hrane in reciklažo vode?
Če bi želeli vse to peljati s seboj, bi potrebovali res veliko vesoljsko ladjo. Ko razmišljajo o naselitvi na Luni in Marsu, predvidevajo, da bi morali material za habitat najprej tja pripeljati v več misijah, nato habitat zgraditi in šele potem bi lahko tam naselili ljudi za daljši čas. A na Marsu je, denimo, težni pospešek le 37 odstotkov Zemljinega, ne vemo, kako bi to vplivalo na človeka po več letih bivanja. Te samozadostne ladje pa bi morali verjetno zgraditi v vesolju, na primer v orbiti okoli Zemlje, ne na Zemlji.

Nato se srečamo z nevarnostjo radioaktivnega sevanja, ki ga najdemo povsod po vesolju.
Seveda, na Mednarodni vesoljski postaji so astronavti deloma zaščiteni, tudi zaradi Zemljinega magnetnega polja, nevarno pa je gibanje zunaj nje, zlasti v obdobju izbruhov na Soncu in intenzivnega Sončevega vetra. Za potovanje dlje bi potrebovali močno zaščito ladje.

Bi pomagal sloj vode v zunanjem ovoju ladje? Voda absorbira sevanje.
Za ene vrste sevanj voda pomaga, a ne za vse. A spet, voda ima maso, kubični meter vode ima eno tono.

Parafraziramo: če nekaj poženemo po vesolju, bo potovalo neskončno dolgo. Torej potrebujemo le začetni pospešek.
To je dobra stran vesoljskega potovanja. Ne potrebuješ nenehno prižganih motorjev. Ko vesoljsko ladjo zaženeš v določeno smer z želeno hitrostjo, izklopiš motorje in potuje sama od sebe. Gorivo ponovno potrebuješ za preusmeritev ali ob potovanju mimo nebesnega telesa z večjo maso, ki te zaradi gravitacije vleče k sebi. Za pristanek na planetu ali Luni pa spet potrebuješ veliko energije, da se ladja toliko upočasni, da se ob pristanku ne razbije.

Tudi če nam uspe izumiti pogon za potovanje do prve zvezde, ki bo trajalo več let, bi večletna osama na majhnem prostoru z majhnim številom ljudi strašljivo vplivala na psiho posameznika.
Nedvomno. Potrebovali bi tako imenovane generacijske ladje, na katerih bi živelo več generacij, in seveda bi morale biti tudi psihične lastnosti teh ljudi ustrezne. Odkritje črvin bi bilo nadvse praktično. (smeh)

Kdaj bomo imeli toliko vpogleda v bližnje vesolje, da bomo nedvomno vedeli, katere zvezde imajo potencialno naseljive planete v svoji bližini? Verjetno bi bila katastrofa nekam potovati štirideset let in tam ugotoviti, da končna destinacija niti približno ni primerna za življenje?
Na tem področju smo pa že kar blizu ugotovitvam, kje bi to lahko bilo. Astronomi so odkrili že več kot tisoč tako imenovanih eksoplanetov, to je planetov okoli drugih zvezd. Nekateri med njimi so po masi podobni Zemlji in nekateri so na pravi oddaljenosti od svojega sonca, da bi lahko na njih obstajala tekoča voda. Z opazovanji lahko namreč ugotovimo vrsto zvezde in koliko energije oddaja, nato pa glede na oddaljenost eksoplaneta od zvezde izračunamo temperaturo na njem. Če je ta med 0 in 100 stopinjami Celzija, bi lahko tam obstajala tekoča voda, ki je glede na naše dosedanje znanje eden od pogojev za nastanek življenja. S tem se ukvarja astrobiologija. Zadnja leta astronomi ugotavljajo celo, kakšna je sestava atmosfer nekaterih eksoplanetov, in iščejo v njih pline, ki so znak življenja na eksoplanetu, tako imenovane biopodpise. Torej, odkritje eksoplaneta, na katerem so primerne razmere za razvoj življenja, ni več tako daleč. V povprečju naj bi vsaka zvezda v naši Galaksiji imela vsaj en eksoplanet, in zvezd je v naši Galaksiji nekaj sto milijard. Pred nami so zanimiva odkritja. Osebno me fascinira možnost odkritja nezemeljskega življenja, vpliv takšnega odkritja na človeštvo, filozofijo in vero bi bil nepredstavljiv.

A naša prihodnost je v kolonizaciji vesolja, s tem se strinja večina znanstvenikov. Že zaradi potencialnih nevarnosti, ki lahko doletijo naš planet, ne samo zaradi naše radovednosti.
Kolonizacija bi bila koristna iz več razlogov, najbolj nujna je zaradi naše hitrosti porabe naravnih virov. Jedrska fuzija, ne cepitev atomskih jeder kot v jedrskih elektrarnah, ampak zlivanje jeder vodika, tako kot se dogaja v Soncu, bi rešila vse bolj pereč problem energije. Dolgoročno gledano pa bo Zemlja čez nekaj milijard let postala neprimerna za življenje, a takrat človeštvo v takšni obliki kot danes gotovo ne bo več obstajalo. Realnejša nevarnost je porušenje ekosistema, druga je padec asteroida, kar se je v zgodovini že dogajalo, a k sreči ne pogosto. Poleg tega pa bo do takrat, ko bo taka nevarnost morda spet pretila Zemlji, človeštvo morda že imelo tehnologijo, s katero bo lahko preusmerilo takšen asteroid na tirnico, ki bo šla mimo Zemlje.

Koliko smo oddaljeni od enosmernega človeškega potovanja v medzvezdni prostor do planetov zunaj našega osončja?
Ne vem. Zelo bi bila presenečena, če bi se to zgodilo v času našega življenja. Od prihoda na Luno je minilo petinštirideset let in še vedno nismo stopili niti na Mars.