»ČIŠČENJE PRORAČUNA«

Z analizo so bila identificirana podjetja, na katera izplačila iz javne blagajne menjave vlad niso vplivala. Poslovanje proračunskih uporabnikov z njimi je praviloma zelo nefleksibilno oziroma so ta podjetja v odnosu do njih v monopolnem položaju. Med takimi je največ podjetij, ki so registrirana kot IT-podjetja. Komisija na podlagi analize ocenjuje kot verjetno, da v praksi prihaja do primerov neracionalnih finančnih tokov pri porabi javnega denarja, saj je pri IT-podjetjih opazno povečana poraba proračunskih sredstev ob koncih leta. To lahko pomeni slabo načrtovanje porabe za IT ali pa željo proračunskega uporabnika, da do konca leta porabi ves za IT predviden denar. Češ, če ga ne bomo porabili, nam ga bodo naslednje leto namenili manj. »Čiščenje proračuna« pa pomeni, da ne gre za rentabilne in premišljene nakupe in tudi na to, da morda sredstva za IT niso načrtovana v maniri dobrega gospodarja. IT-proračuni se verjetno ne oblikujejo projektno, kolikor bi proračunski uporabnik morda v naslednjem letu realno potreboval za svoje IT-projekte, temveč je pomembno to, da je večji oziroma vsaj enak, kot je bil leto prej. V tej luči pa je logično, zakaj so se konec leta pojavljali javni razpisi za nakup računalnikov z zmogljivo grafično kartico, primerno prej za igranje zahtevnih iger kot za državnega uradnika. Da se zapravi denar, ki je še na voljo! Si državljani ne želimo uradnikov, ki bodo varčni z našim denarjem, in ne delali z njim kot svinje z mehom? Ne razumemo, da v javni upravi ni mehanizma, ki bi nagradil vodjo informatike na ministrstvu, ki bi izpolnil vse zastavljanje IT cilje za manj denarja, kot je bilo predvideno? Brez bojazni, da bi mu kaj sredstev vzeli, če bi dokazal, da se da več dobiti za manj.

PRIKLENJENOST NA IZBRANCE

Analiza je tudi pokazala na veliko nefleksibilnost trga IT-storitev. Zaznali so primere proračunskih uporabnikov, ki poslujejo skoraj izključno z enim podjetjem, ne pa tudi z drugim, prvemu konkurenčnim podjetjem. Po mnenju komisije to kaže na priklenjenost uporabnika na eno podjetje, predstavlja pa tudi korupcijsko tveganje. Z analizo so našli 33 parov priklenjenih proračunskih uporabnikov in podjetij, ko so s njimi poslovali neprekinjeno 8 let, podjetja pa so v tem času dobila 69 milijonov evrov. Pri tem je še nekaj, kar bi nas moralo skrbeti. Večina podjetij v teh parih v svojih rokah drži velik del sredstev svojega proračunskega uporabnika. Vse to po mnenju komisije kaže na obstoj visoke odvisnosti posameznih proračunskih uporabnikov do zaokrožene skupine IT-podjetij oziroma visoko stopnjo nefleksibilnosti državnih organov pri poslovanju z njimi. Tak način porabe državnega denarja pa duši zdravo konkurenco na področju ponujanja IT-storitev in opreme in vodi do višjih stroškov informatike. Pa tudi če proračunski uporabnik posluje z več podjetji, je komisija največkrat našla ta vzorec. Večina podjetij prejme le simbolične zneske, eno ali dve podjetji pa pobereta tudi do devetdeset odstotkov naročil.

Druga plat, ki povečuje korupcijsko tveganje, je odvisnost teh IT-podjetij od državnega denarja (razlika med prometom, ki ga ustvarijo na trgu in prometom z državo). Podatki v tabeli so pravi, kot tudi podjetja, vendar komisija njihovih imeni ni javno objavila. Povprečna ocena odvisnosti nekaterih podjetij je okrog 44 odstotkov. Podatki v tabeli pa kažejo na visoko odvisnost nekaterih največjih IT-podjetij od javnega sektorja, kar zagotovo pomeni visoko korupcijsko tveganje. Podjetje, ki je življenjsko odvisno od državnih poslov, bo naredilo vse, da jih bo obdržalo.

Analiza je pokazala še nekaj. Na določenih področjih, med njimi je tudi informatika, obstaja visok delež najemanja zunanjih izvajalcev storitev za državo. Z drugimi besedami to pomeni, da javna uprava, čeprav ima zaposlene informatike, najame in drago plača IT-podjetje, ki s svojimi ljudmi izvede delo, ko bi ga morali narediti oni.

Analiza komisije ni pomembna toliko le zaradi svoje vsebine, temveč zaradi tega, ker je s podatki pokazala na tisto, kar poznavalci slovenske IT-industrije več čas vedo. Zdaj so na vrsti drugi, ki morajo praksam poslovanja, ki niso dobra ne za državo, še manj pa za slovensko informatiko, čim prej stopiti na prste in jih enkrat za vselej izkoreniniti in urediti trg. To pa ne bo preprosto. Težko je najti zamenjavo za podjetje, ki skrbi za vitalno informacijsko infrastrukturo javne uprave. Že to, da skrb za infrastrukturo ni v rokah ljudi v javni upravi, je lahko problematično. Kdo pa bi prevzel vzdrževanje in nadgradnjo nečesa, kar sam ni postavil in ne pozna podrobnosti sistema? Domača podjetja so lojalna med seboj, druga drugemu ščitijo hrbet, saj so si trg razdelili, podjetja, ki ne sodijo v njihov »krog«, pa so premajhna in imajo premalo znanja, da bi prevzeli njihov posel. Zato imajo podjetja, ki so »poročena« z javno upravo, skoraj proste roke pri določanju cen. In kar je najhuje. Slovenska IT-podjetja so prepričana, da mora biti trg tak, kot je, saj koristi državi. Pa res koristi državi ali bolj lastnikom teh podjetij?