Človeštvo je v želji po nenehnem napredku , ki je imelo tudi jasne ekonomske cilje, iz enačbe preprosto črtalo spremenljivke, ki so zadevo delale preveč kompleksno. Predvsem je to pomenilo, da napredek, če je bil hiter in dobičkonosen, nikakor ni mogel biti odgovoren za zdravje planeta, na katerem živimo, in ne nazadnje za dobro počutje nas samih. Teh vplivov je bilo na začetku malo in okolje jih je preneslo. Vendar so se jim z leti pridruževali novi in novi, večale pa so se tudi posledice, ki so jih prinašali s seboj kot del »paketa napredka«.

POČASNO OZAVEŠČANJE

Kolesje časa je obrnilo več stoletij, preden smo se vsi skupaj začeli zavedati, kaj se dogaja in kdo je dejansko kriv za to. In stvari so se počasi začele premikati. Na začetku sicer počasi, kot snežna kepa, ki jo zakotalimo po zasneženem pobočju, potem pa drvi vse hitreje in se veča.

Največji onesnaževalci so morali reagirati prvi. Oziroma so bili v to prisiljeni. Nacionalna in globalna regulacijska telesa so od njih zahtevala visok davek ali pa zmanjšanje vplivov na okolje. Večina se jih je odločila za slednje, čeprav je bilo za nekatere preprosteje odšteti denarce in si zatisniti oči, ušesa in nos. Velike industrijske tovarne, predelovalnice in proizvodni obrati so zmanjšali iznos škodljivih snovi oziroma so že na vhodni strani začeli uporabljati okolju prijaznejše surovine. Proizvajalci avtomobilov so začeli izdelovati okolju prijaznejše motorje, ki med delovanjem v okolje oddajajo manj obremenjujočega ogljikovega dioksida – je pa po drugi strani njihova proizvodnja kompleksnejša, daljša, energijsko zahtevnejša. Prav tako so bolj zeleni postali gospodinjski aparati, žarnice (varčne sijalke), javna prevozna sredstva … Kaj pa računalništvo in celotna IT-industrija?

ENERGIJSKO POŽREŠNI RAČUNALNIKI

Spominjam se enega izmed svojih prvih računalnikov. Če zanemarimo druge tehnične specifikacije (ki so sicer danes naravnost izvrstne za kak tehnični muzej) in se posvetimo samo napajalni enoti, potem bi z nje prebrali, da omogoča 200 vatov moči. Danes, nekaj več kot deset let pozneje, bistveno več porabijo samo nekatere zmogljivejše grafične kartice. Napajalniki srednjega razreda pa so sposobni ustvariti preko 500 vatov. Več kot dvakrat toliko. Res da je šla tehnologija naprej, vendar ali je ob vsem tem nujno, da se veča poraba energije? Praktično edina razvojna veja računalniške strojne opreme, kjer je bil narejen korak na bolje so, zasloni. Stare katodne monitorje, ki so v manjših sobicah uspešno igrali tudi dvojno vlogo grelnega telesa, so nadomestili elegantni, moderni LCD-zasloni, ki porabijo bistveno manj električne energije. Pa še očem so prijaznejši.

GORE ODPADNE OPREME

A visoke energijske zahteve niso edina stvar. Kaj se zgodi z vsemi računalniškimi komponentami, ki jih ne potrebujemo več – in ob bliskovitem tempu razvoja se s takšnim položajem srečamo kar pogosto. Papir, ki ga ne potrebujemo več, recikliramo. Odpadno plastiko recikliramo. Les recikliramo z oksidacijo (gorenjem). Kako visoka bi bila gora vseh zavrženih kosov strojne opreme, če bi jih naložili enega na drugega? Prav verjetno bi segla do Lune ali še dlje. In prav nič ne kaže, da bi se ta trend kaj kmalu ustavil. Ali da bi razvoj IT-opreme postal trajnostni.

GREENPEACEOVA LESTVICA

S tem področjem se ukvarja tudi Greenpeace, ki v rednih presledkih ocenjuje proizvajalce elektronike, njihovo zavezanost varovanju okolja, rabi nestrupenih materialov … Izsledke objavlja v vodniku Guide to Greener Electronics, ki ga objavljajo na svoji spletni strani, povzemajo pa ga številni mediji. Zadnji kazalniki iz marca tega leta na prvo mesto ob bok postavljajo Samsung in Toshibo, razred pod njiju Nokio, Sony, Lenovo in Dell, v tretji vrsti stojijo Sony Ericsson, LG, Apple, FSC in HP, četrta stopnička pripada Motoroli. To so še nekako podjetja, ki se trudijo tudi v tej smeri, rep lestvice pa tvorijo (v tem vrstnem redu) Acer, Sharp, Panasonic, Microsoft in Philips ter čisto na zadnjem mestu, praktično brez točk – presenetljivo – Nintendo.

Pri vseh teh dejstvih čudi predvsem to, da je zelo malo globalnih pobud, ki bi se ubadale s to problematiko. Ena redkih svetlozelenih točk je projekt Greenplug – projekt univerzalnega električnega adapterja, ki bo zniževal tako porabo energije kot tudi količino odpadkov; če ste v zadnjih petih letih zamenjali tri mobilne telefone, ste hkrati zavrgli še vsaj toliko adapterjev za polnjenje. Že če ste ostali na istem modelu, je proizvajalec »posodobil« vtič polnilca …

Čas za spremembe je zdaj. Vzvodi so pripravljeni, le potegniti jih moramo, sicer bodo idilične podobe travnika s pikapolonicami in dehtečim vonjem cvetlic le še oddaljen spomin. V času, ko se ves planet uči govoriti zeleno, je IT še naprej tiho.

Moj mikro, julij-avgust 2008 | Miha Rejc