Namesto da bi že v zagonu zadeve uredili tako, kot se pričakuje, pozneje iščejo alibije in prosijo odpuščanja, hkrati pa ne naredijo nič ali pa premalo za to, da bi kritike utišali. Ne pozabijo pa se pohvaliti, kako veliko uporabnikov imajo. S tem pa kritikom med vrsticami sporočajo: »Kaj pa se vi razburjate, ko pa nas ljudje uporabljajo in sprejmejo to, kar se mi odločimo, da bomo storili«.

Vse več »spletnih strokovnjakov« v svoji apatičnosti javno izraža mnenje, da je vse razburjanje odveč, saj so družabna omrežja nekaj, za kar se uporabniki prostovoljno odločajo in se namerno odrekajo nekaterim stvarem. »Če vam kaj ni všeč, jih torej ne uporabljajte.« Kar bi do neke mere celo držalo, če hkrati ne bi potekalo agresivno prepričevanje, da jih morate uporabljati, saj boste sicer odrinjeni na družbeno obrobje. Po drugi strani pa se vsak dan srečujemo z zunajspletnimi storitvami, na primer plačevanjem s plačilnimi karticami, za katere se tudi odločamo popolnoma prostovoljno. Tudi te niso nujne, življenje je mogoče tudi brez njih, saj gre za »luksuz«, a pri njih vemo, da morajo izdajatelji spoštovati pravila, ki veljajo v družbi.

Kar spletne storitve loči od vseh drugih, je med drugim njihova globalnost. Podjetje, ki ponuja storitve pri nas, se bo zagotovo odzvalo na zahteve slovenskih uradnih organov, če pa ti pošljejo pritožbo na Facebook ali Google, pa si lahko predstavljamo, kaj bodo ti z njo storili. Če bi si le obrisali zadnjico, bi bilo še dobro, saj tako vsaj papir, na katerem je pritožba, ne bi šel v nič!

Kljub stalni nevarnosti zlorabe osebnih podatkov, ne smemo zanemariti sprememb v načinih komunikacije, ki so jih omogočile družabna omrežja. Omrežja so zelo hitro in nekritično posvojili mladi uporabniki, ki niso obremenjeni s preteklostjo in starimi družbenimi vzorci. Tehnologije pospešujejo spreminjanje družbenih vzorcev in temu se nekateri ne znajo dovolj hitro prilagoditi. Bi se morali? Gre res za nezmožnost prilagajanja novim razmeram ali pa gre morda za to, da tehnologije nekako izsiljujejo in držijo v pasti zakonodajo, ki se jim mora prilagajati?

DRUŽABNA OMREŽJA ŽE OD VEKOMAJ!

Družabno mreženje ni nekaj, kar je vzklilo iz nič nekaj let po pojavu interneta. Pravzaprav tudi internet ni nastal iz nič, ni naravni pojav, ki se je moral zgoditi. Krivi so Sovjetska zveza, hladna vojna in neomejeni viri financiranja v ameriškem obrambnem proračunu. Mimogrede, podobno bi lahko zapisali tudi za satelitsko navigacijo GPS. Družabno mreženje je nastalo kmalu po tistem, ko se je sodobni človek zavedel samega sebe in svoje okolice, v kateri so za čuda »skakali« njemu podobni. Razvile so se vezi med primerki iste vrste. Danes pravimo, da je družabno omrežje socialna struktura, ki jo sestavljajo posamezniki, imenovani tudi vozlišča, med katerimi je ena ali več vezi. Vezi osvetlijo tip medsebojne odvisnosti, lahko gre za prijateljstvo, kolegialnost na podlagi poslovnih ali drugih razmerij, enake interese, verovanja …

Mrežili smo se vedno, tudi ko ni bilo interneta, in se bomo tudi v prihodnje. Le da je komunikacija prek telefona, pisem in osebnih stikov prikrita in manj obširna, bolj osebna in pristna. Pri mreženju gre tudi za to, da si s prek svoje omrežne strukture izboljšamo položaj v družbi, zveze in poznanstva nam pomagajo pri vsem, od kariere, zdravja pa do osebnostnega razvoja. Mrežimo se vse življenje, za oblikovanje »uporabnega« omrežje pa tudi kanček sreče ni odveč. Spletna družabna omrežja nam pri tem ne pomagajo kaj dosti. Sklepanje povezav med ljudmi je sicer preprostejše, vendar manj osebno in pogosto tudi površno. Vzemimo Facebook in potrjevanje prijateljev. Te mnogi potrjujejo, ne da bi te ljudi sploh poznali. Še več, prav tako ni jasnih oznak, da se za imenom in priimkom res skriva oseba. Tako pozabljamo, da bomo s tem, ko smo neselektivni pri izbiri »prijateljev«, pozabili, kdo so pravi prijatelji, ki sodijo v našo »pravo« družabno omrežje. Pojem prijateljstva lahko z nekritično uporabo družabnih omrežij popolnoma devalvira. Vsaj za nekaj časa. Ko preteče po žicah dovolj bitov in bajtov, večina uporabnikov ugotovi, da se prave vezi še vedno ustvarjajo z osebnim stikom!

ZLATI RUDNIK

Dokler so družabna omrežja zaprta v krog članov, zunanji svet v notranje dogajanje nima vpogleda. Tako je veljalo, dokler se niso pojavila spletna družabna omrežja. Pa ne gre za to, da bi jaz videl, kaj se pogovarjajo člani okoli znanega politika. Za lastnike družabnih strani je pomembno, da to vedo oni. Tako zaznajo interese, želje, osebnostne profile …, torej vse podatke, ki so za oglaševalce pomembni, da čim natančneje dosežejo ciljne skupine. Če malce posplošimo: spletna družabna omrežja so nam dala orodje za preprostejše mreženje, mi pa smo jim dali na pladnju vse svoje podatke. Te upravljavci omrežij (lahko) prodajajo naprej oglaševalcem in s tem denarjem vzdržujejo strani. Do neke mere razumljivo, saj so omenjene storitve vse po vrsti za uporabnike brezplačne. Če bi želeli popolno spletno družabno omrežje, kjer bi bili podatki popolnoma varni, bi članstvo v njem morali plačati, saj je nihče ne bi vzdrževal brezplačno.

PRAVILA SO JASNA!

Govorjenje, da zakonodaja ne sledi tehničnemu razvoju, je zgolj izgovor, alibi za sedenje na dveh stolih. Ki pa za čuda deluje! Kaj je zasebnost in kako jo varovati, niso vprašanja, ki so se pojavila z nastankom družabnih omrežij. Ve se, kaj se sme, kaj ne, kaj je varno in kaj nevarno. Če bi hoteli, če bi imeli interes, bi ponudniki zelo preprosto rešili problem tako, da bi uporabniku omogočili, da za vsako funkcijo, za vsak podatek, ki ga kjerkoli pustijo, določijo njegovo vidnost! S tem bi ti dobili popoln nadzor nad lastnimi podatki, kar bi bilo zanje dobro, za ponudnika storitve pa ne, kajti manj ko ima podatkov na voljo, manj je zanimiv za oglaševalce, saj jim ne more postreči s podrobnimi statističnimi podatki o uporabnikih. In Facebook je, tako kot Google (preberite si članek na naši spletni strani), najprej velik ponudnik oglasnega prostora in šele nato informacijsko podjetje. In ko to upoštevamo, so vsa njihova dejanja logična. Upoštevajo najglasnejše in argumentirane kritike, in še to na način, da posel ne trpi. V tem pa je tudi jedro problema. Kdo pa jamči, da se ne bodo nastavitve zasebnosti spet spremenile, ko bodo ugotovili, da je to potrebno za boljše poslovanje? Stalne, javne ali prikrite spremembe in nedorečenost glede njihove dolgoročne vzdržnosti so glavni razlog, da ljudje recimo zapuščajo Facebook. Ali pa zato, ker ga imajo preprosto dovolj, ker jim ne prinaša dodane vrednosti ali ker imajo dovolj stalnih spreminjanj pogojev uporabe.

MAJHEN OBLIŽ ČEZ VELIKO RANO

Facebook je maja izvedel medijsko ofenzivo, prek katere je planetarno javnost seznanil o uvedbi novih, predvsem preprostejših nastavitev zasebnosti. Do zdaj je bilo namreč tako, da je bilo skoraj vse dovoljeno, dokler ni uporabnik nekje globoko v strukturi nastavitev nekaj prepovedal. Če je to sploh našel oziroma se mu je zdelo pomembno, da se s tem sploh ukvarja (morda ni odveč pripomniti, da bi bilo bolje, če na začetku ne bi bilo nič dovoljeno, nato pa bi uporabnik v nastavitvah dovolil tisto, kar se mu zdi, da je pametno dovoliti). Hitro jih je dobil po glavi s strani kritikov, ki so jih spremembe razočarale ali celo frustrirale, kot so zatrjevali nekateri. Facebooku so očitali, da je namesto pogumnega koraka naprej v zagotavljanju višjega in celovitega nivoja zasebnosti, svojim uporabnikom le popravil nekatere najspornejše in nesprejemljive nastavitve. Pravzaprav so ugotovili, da nastavitev ni poenostavil, temveč jih je le naredil manj kompleksne. Kar Facebook ne vidi ali pa noče javno priznati je, da le 20 odstotkov vseh uporabnikov razume in uporablja nastavitve zasebnosti, drugi pa uporabljajo osnovne nastavitve (oziroma nastavitve, ki jih predlaga Facebook), ki pa so še vedno nastavljene na največjo vidnost vsega vsem. Zato ni storil nič, le skrb za lastno varnost je prevalil na uporabnika in si umil roke!

OGROMNO SMETIŠČE

Družabna omrežja, še bolj pa uporabniki, se srečujemo tudi s problemom prenatrpanosti objav (»postov« v žargonu) in njihovo banalizacijo. Javna družabna omrežja postajajo vsebinsko prenatrpana, njihovi člani pišejo vse mogoče, tudi če je popolnoma nepomembno, banalno, neumno in nikogar ne zanima. Med temi smetmi (nekega dne jih je bilo pri piscu teh vrstic preko 400, pa ni kak ultraaktiven uporabnik z nekaj tisoč »prijatelji«) se zanimive informacije izgubijo in s družabnimi omrežji se dogaja nekaj podobnega, kot se je pred leti dogajalo s spletom. Takrat smo ugotovili, da je ta ogromno informacijsko smetišče, v katerem je informacije s težo težko najti. Le malo članom pa pade na pamet, da bi prečistil seznam svojih prijateljev, namesto tega skoraj vsi težijo k temu, da bi jih imeli čim več. Torej argument o nekritičnosti, zapisan na začetku, drži.

Še bolj pa se je bati marketinških gverilskih akcij. Podjetja, no vsaj tista modernejša, so ugotovila, da če že zaposleni uporabljajo Facebook, naj to počnejo njim v korist. Nekatere svoje zaposlene celo spodbujajo, da ustvarjajo čim več vnosov. Kakšni pa so ti, je bolj ali manj jasno. Povežeš se s sošolcem, ki ga več desetletij že nisi videl ali slišal, nato pa, namesto da izveš kaj o njem, neprestano bereš bolj ali manj prikrito reklamo za podjetje, v katerem dela. In ko ga vprašaš, zakaj, odgovori, da ga Facebook osebno ne zanima, uporablja ga le za namene, ki so mu jih zapisali v opisu del in nalog.

Moj mikro, Julij Avgust 2010 | Marjan Kodelja