Politična stranka je pred zadnjimi volitvami obljubila, da bo, če zmaga, učencem in dijakom brezplačno v uporabo razdelila tablične računalnike. Nekaj je držav ali pa vsaj šol (večinoma zasebnih), ki so to naredile. Ideja ni slaba. Vendar nismo z razdelitvijo naredili nič, če prej nismo poskrbeli za osnove. Te pa so učbeniki in delovni zvezki v digitalni obliki, tako imenovana e-gradiva.
Slovenija je v preteklih letih razvoju e-gradiv namenila veliko davkoplačevalskega denarja, od katerega pa neposrednih in velikih učinkov ni opaziti. Kritiki trdijo, da gre za stran vržen denar. Ideja države je, da odkupi obstoječo digitalno vsebino, jo dodela in združi v obliko e-gradiva, ki bo brezplačno na voljo vsem. Kar bi staršem prihranilo veliko denarja, ki ga letno odštejejo za »brezplačno« šolstvo. E-gradiv pa ne razvijajo le države, ampak tudi zasebni založniki, ki v njih prepoznajo svojo prihodnost. Prej ali slej bo učenje digitalizirano – ali je to dobro ali slabo, je že drugo vprašanje – in takrat ne bodo mogli več prodajati papirnatih gradiv.
Bine in Lili je bilo prvo e-gradivo, katerega razvoj je plačala zasebna založba. Namenjeno je prvemu triletju osnovne šole. Ista založba je tik pred začetkom novega šolskega leta predstavila interaktivni učni komplet za predmet biologije v osmem razredu. Komplet združuje interaktivni učbenik – aplikacijo za mobilno napravo (tablični računalnik) ali možnost uporabe na računalniku (v spletnem brskalniku) – in zvezek za aktivno učenje. Filozofija založbe je, da ne moremo oziroma ne smemo skočiti v bazen, ne da bi preverili, koliko je vode v njem. Ne moremo čez noč preiti s tiskanih gradiv na popolnoma digitalne. Uporabe se morajo navaditi tako učitelji kot učenci, predvsem pa morajo spoznati njihove prednosti za učni proces. Potrebno je daljše vmesno obdobje, v katerem se tiskano in digitalno gradivo prepletata, to pa omogoča tako imenovani koncept kombiniranega učenja.
Ideja je, da učenci v razredu spremljajo razlago učitelja, ko ta predava snov, medtem pa snov iz gradiva opazujejo na »sliki« projektorja na običajni tabli, na interaktivni tabli ali pa ima vsak učenec svoj tablični računalnik. Gradivo je namenjeno uporabi v šoli in doma, z nekaj omejitvami. Dostop do gradiva, neodvisno od tega, ali ga učenec uporablja na računalniku ali na tablici, je mogoč le od 14. ure naprej in ves dan, kadar ni šolskega pouka. Prek navidezne učilnice, to so razvili na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, pa lahko učitelj to omejitev tudi spremeni, hkrati pa spremlja učence pri njihovem delu zunaj šole. Pomemben del kombiniranega učenja je tudi povezava med predmeti, ko ti obdelujejo podobno vsebino. To omogoča navidezna učilnica oziroma podobna e-gradiva.
Zasebna in državna ponudba digitalnih vsebin bi se morali dopolnjevati. Ni prav, da bi ena ali druga prevladala. Interes založb je dobiček, česar jim ne moremo očitati. Gradiva ne kupimo za vedno, temveč ga najamemo za obdobje enega leta. Po tem učencu ostane tisto, kar je naredil v zvezku za aktivno učenje. Ker nekateri kritizirajo tako imenovani učbeniški sklad, tovrstna e-gradiva lahko rešijo vsaj del njegove problematike.
Poleg gradiva Biologija 8 je letošnja novost tudi e-gradivo Radovednih pet za 4. razred. V prihodnje se bodo zbirki pridružili še kompleti za biologijo v 9. razredu ter fiziko in kemijo v 8. in 9. razredu.
Moj mikro, september – oktober 2014 | Marjan Kodelja |
