Ko je v devetdesetih letih Fraunhoferjev inštitut javnosti objavil svojo iznajdbo, imenovano MPEG-2 layer 3 ali krajše MP3, se je tudi internet »uglasbil«. Glasbo je bilo namreč prvič mogoče shraniti v kolikor toliko normalni kakovosti in v velikostih datotek, ki jih je bilo mogoče prenašati prek interneta. Prej skoraj edini format, v katerem je bilo mogoče shraniti glasbo v računalnik, je bil WAV, kjer je bilo pri kakovosti CD (44.1 KHz) potrebno okoli 10 MB za minuto glasbe. MP3 je to zmanjšal za faktor 10 in posnetek poslušljive kakovosti je bilo mogoče spraviti na kakšne 3 megabajte. To pa je bila velikost, ki je bila smotrna za prenašanje prek spleta tudi pri hitrostih recimo 128 Kb/s , ki jih sicer danes jemljemo kot smešne. Takšno zmanjšanje količine podatkov, potrebnih za »opis« skladbe, pa je kar prosilo po nečem, kar je sledilo. Najprej se je pojavil Napster. Ta je odprl sezono »lova na glasbo«, ki traja še zdaj. Sprožil se je plaz, ki so ga mnogi poskušali zajeziti, a se je izkazalo, da so bili le manjša ovira na poti.

Napster je čez dokaj kratek čas sicer ugasnil, saj so ga (za zgled) napadali skoraj vsi. Poleg združenja RIAA in podobnih so ga aktivno napadali tudi nekateri glasbeniki, na primer Metallica, obtožili pa so ga celo za samomor nekega glasbenika. Vse to je privedlo do več sojenj in na koncu je bila posledica ukinitev Napsterja kot storitve brezplačnega deljenja glasbe. Pozneje je storitev spet zaživela, a v komercialni obliki in prav ironično je, da je leta 2008 Metallica zaprosila za to, da jo Napster uvrsti v svojo ponudbo. A to, da je Napster padel in potem spet vstal, niti ni tako pomembno. Pomembno je, da so uporabniki ugotovili, da takšna zadeva obstaja, in »prišli na žmah«. Še pred ustavitvijo Napsterja so se tako pojavile njegove alternative, ki niso le so ponujale enako kot Napster, zaradi izboljšanega načina delovanja so ga tudi večkratno presegle in poleg glasbe ponudile še mnogo drugih vsebin. Spomnimo se zadev, kot so Kazaa, Gnutella, LimeWire, BearShare in še in še. Tega je bilo toliko, da glasbena industrija vseh preprosto ni mogla več tožiti. Razen tega je drugače kot pri Napsterju veliko teh storitev nastajalo zunaj meja ZDA, kar je pomenilo, da enak recept, kot so ga uporabili pri Napsterju, preprosto ni uporaben. Ameriška sodna roka pač ni mogla seči po vsem svetu, pa naj so si glasbeni in še kakšni založniki to še kako želeli. In glasbena industrija si je morala izmisliti nekaj novega.

SPROŽIL SE JE PLAZ

Pravzaprav smo vse od pojava Napsterja priče nenehnemu boju med glasbenimi založniki na eni in različnimi storitvami in programi na drugi strani. Ko so glasbeni založniki ugotovili, da omrežij za deljenje datotek preprosto ne morejo ukiniti, so se začeli zadeve lotevati na drugačen način. Da bi nekoliko ublažili izgube zaradi nelegalnega snemanja, so se začeli bojevati za to, da bi dobili delež od vsake prodane naprave za snemanje optičnih medijev, torej snemalnikov CD/DVD, pa določen delež od vsakega prodanega praznega medija CD-DVD in podobno. Seveda so ohranili preganjanje nelegalnega kopiranja, vendar so se omejili na največje ponudnike takšnih in drugačnih piratskih vsebin. Pri nekaterih zadevah jim je sicer uspelo,vendar to ni bil niti obliž na rano njihovega ponosa (beri: pohlepa). Ko so namreč dosegli zmago na eni strani, so jo dobili po grbi z druge. Uporabniki so vedno našli nove načine, kako priti do glasbe brez plačila.

Zdaj na primer ni več treba imeti posebnega programa za snemanje glasbe. Dovolj je imeti brskalnik in se z njim povezati v kak strežnih pretočnih vsebin, kot so Pandora, Spotify, MySpace ali YouTube. Prek teh je mogoče bolj ali manj brezplačno poslušati glasbo, z malce iznajdljivosti pa jo tudi prenesti v domač računalnik. Uporabniki zdaj na primer v YouTubu poiščejo želeno skladbo v kakovosti, ki jo želijo, nato pa prek posebnega programa ali kar spletne storitve pesem pretvorijo v MP3 in jo prenesejo v svoj računalnik. Dovolj je kopiranje spletnega naslova skladbe v YouTubu, vse drugo pa opravi programček ali pa storitev sama. Pri tem pa ne gre za kakšne skrite, ampak povsem preprosto dostopne zadeve. Dovolj je, če v spletni iskalnik vpišemo izraz, kot na primer »convertyoutube MP3« ali kaj podobnega, in že dobimo celo vrsto rešitev.

Zadeva je šla že tako daleč, da največji svetovni glasbeni založniki že govorijo o tem, da največji svetovni pirati niso več računalniški zanesenjaki, skriti nekje v informacijskem podzemlju, ampak kar velike informacijske hiše, kot so omenjeni YouTube in druščina. Veliko teh sicer ponuja tudi komercialne vsebine, torej prodajo glasbe, vendar se uporabniki le redko odločajo za to. Pa si oglejmo nekaj številk.

Predstavnik analitske hiše NPD GroupRussCrupnick je na letošnjem dogodku, imenovanem Digital Music Forum Eastconference, postregel s podatki, da je povprečen uporabnik v ZDA v letu 2010 poslušal glasbo povprečno 19,7 ure tedensko, kar je za dobro uro več kot leta 2009. Glede na to bi lahko sklepali, da se je tudi prodaja glasbe povečala, kar pa ni res. Ta se je precej zmanjšala. V letu 2010 je le polovica uporabnikov kupila celoten CD ali posamezno skladbo, kar je precejšen padec glede na leto 2006, ko je bilo teh uporabnikov še okoli 70 odstotkov. To pomeni, da je glasbena industrija v ZDA v petih letih izgubila kar 20 milijonov kupcev. Še bolj zaskrbljujoč pa je podatek, da je le 14 odstotkov obstoječih kupcev odgovornih za kar 56 odstotkov prodaje glasbe. To pa pomeni, da celotna ameriška glasbena industrija sloni na dokaj majhnemu številu uporabnikov, kar je dokaj nevarno stanje.

SPODLETELA TRANZICIJA

Glasbena industrija se, kljub povsem jasnim večletnim opozorilom, da se dogajajo velike spremembe, ni bila sposobna ustrezno odzvati. Že vsaj desetletje je jasno, da bo prodaja CD-jev in podobnih »trdih« medijev padla, saj se bodo uporabniki usmerili na lastne digitalne zbirke, ki bodo počivale v računalnikih in takšnih ali drugačnih prenosnih napravah. In jasno je, da mora glasbena industrija nekaj narediti. In edino, česar so se po nekajletnem javkanju in tožarjenju vse povprek spomnili, je bila dokaj čudna digitalna prodaja. A ta očitno ne bo tako dobra krava molznica kot smo je bili priča v pred-MP3 času. Očitno je namreč z njo nekaj hudo narobe. V letu 2010 je digitalna prodaja znašala le okoli 23 odstotkov celotne glasbene prodaje , kar je le devet odstotkov več kot leta 2006, torej skoraj pet let nazaj. Omenjeni Crupnick je zadevo komentiral takole: »Uporabniki so nam pokazali sredinec, saj se nismo bili sposobni prilagoditi!« In kaj so po njegovem razlogi za to? Če so bili to še pred letom ali dvema torrenti, so to letos brezplačne glasbene storitve v spletu. »Uporabnikom smo dali zelo veliko možnosti, da pridejo do brezplačne glasbe, kar so seveda z veseljem zagrabili«, je komentiral Crupnick.

Eric Garland iz podjetja BigChampagne, ki se ukvarja z medijskimi meritvami, je zadevo podkrepil tudi s podatki. Ugotovil je namreč, da glasbeni založnik od posamezne skladbe, ki jo uporabnik posluša prek spleta, dobi približno 0,0001 dolarja, z digitalno prodajo pa en cel dolar. Če hoče torej zaslužiti enako, mora skladbo prek spleta poslušati deset tisoč ljudi. Je to realno?

Založniki so dejansko pravilno ugotovili, da bodo uporabniki počasi prehajali na spletne storitve, ušteli pa so se pri količini denarja, ki so ga uporabniki pripravljeni za to odšteti. Če imajo na voljo brezplačno storitev, tudi če je ta okrnjena in začinjena z oglasi, je to očitno vseeno privlačnejše od plačljive storitve. Da je res tako, govorijo tudi številke. Te pravijo, da ta trenutek le okoli pet odstotkov uporabnikov plačuje za pretočne vsebine in da se ta odstotek ne dviguje že skoraj zadnjih pet let.

In kaj narediti? Crupnick predlaga, da je treba od uporabnikov preprosto zahtevati več. »Zakaj smo tako liberalni? Zakaj se ne pogovarjamo o tem, da bi za svoj izdelek zahtevali več?« Po njegovem bi se tudi glasbena industrija morala zadeve lotiti enako kot Hollywood. Kot primer je navedel film Izvor (Inception) iz leta 2010. Ta je bil uporabnikom na voljo v luksuzni blu-ray izvedbi za 75 USD, na DVD-ju za 14 USD, prek sistema pay-per-view pa si ga je mogoče ogledati za 4 USD. In to je vse. Uporabnikom brezplačnih pretočnih storitev zadeva ni na voljo. Tako bi se uvedlo neke vrste umetno pomanjkanje, ki bi povzročilo dvig cene.

Čeprav so na konferenci ideji nekateri prikimavali, pa je prevladalo mnenje, da zadeva ni izvedljiva. Film in glasba se preprosto ne moreta primerjati. Ljudje smo od nekdaj navajeni plačati za to, da lahko vidimo film. Od vekomaj smo plačevali vstopnice za kino ali pa članarino v videoklubu. Pri glasbi pa ni bilo tako in verjetno nikoli ne bo. Julie Lee, izvršna podpredsednica podjetja VevoWeb Video, je dejala, da naročniški model, kot si ga predstavlja glasbena industrija, ni prava rešitev. »Obstaja še nekaj poslovnih modelov, ki jih še nismo raziskali!«, je dejala, ni pa povedala, kateri so to. Je morda znak, v katero smer gre zadeva, to, o čemer so se pred slabim mesecem pogovarjali na redni letni konferenci World Copyright Summit v Bruslju? Udeleženci so tam razpravljali o upravljanju avtorskih pravic na internetu in skupaj ugotovili, da bi bili lahko primerna točka za zaračunavanje nadomestila za kršitve avtorskih pravic kar ponudniki interneta (ISP-ji), ter da se bodo z njimi skušali dogovoriti o tarifi. Bomo torej namesto plačevanja glasbe deležni povečanje cene dostopa do interneta? Bodo to mala vrata, prek katerih bodo založbe spet prišle do svojih dobičkov? Se boj nadaljuje?

Moj mikro, julij-avgust 2011 | Zoran Banovič