Telemach je v luči uporabnika postal mobilni operater, saj ta vse opravi pri njem. Prav tako mu tudi Tušmobil pošlje le gole podatke o porabi Telemachovih mobilnih naročnikov, ki jih mora ta prek svojega lastnega sistema za obračun obdelati in uporabniku izdati račun. Zaradi tega ima Telemach več dela, a po drugi strani mu ostane več denarja in ima hkrati več svobode pri oblikovanju cen in paketov. Telemach se je odločil, da bo cene svojih paketov oblikoval tako, da bo spodbudil dosedanje uporabnike. Več storitev kot imate pri njem, nižja je cena izbranega paketa.

Torej je mogoče biti skoraj popoln operater in hkrati ne imeti svojega omrežja. Pred desetletji, ko je v Evropi potekala liberalizacija telekomunikacijskega trga, sta bili na mizi dve možnosti. Po eni naj bi od do takrat edinega nacionalnega operaterja ločili omrežje, ki bi ga lahko pod istimi pogoji uporabljali vsi. »Monopolnim« operaterjem to ni bilo všeč, zato so lobirali, da so omrežja ostala v njihovi lasti (pod pretvezo, da gre za preveč pomembno premoženje, ki je predmet nujnega stalnega posodabljanja), da pa na njem lahko pod določenimi pogoji gostujejo tudi drugi operaterji. V praksi se je kmalu izkazalo, da druga možnost ne deluje najbolje, da prevladujoči operater vedno išče načine, kako bi izrinil konkurenco (to se ne dogaja le v Sloveniji), zato so bili novi operaterji kmalu prisiljeni graditi lastna omrežja.

Ena in druga možnost imata svoje prednosti in slabosti. Gradnja lastnega omrežja je draga, zato jih operaterji gradijo le tam, kjer imajo na voljo dovolj potencialnih naročnikov, ne pa tudi na komercialno nezanimivih področjih. Ločitev omrežja in nastanek enega omrežja pa bi lahko spet v primeru netransparentnosti postopkov dala prednost enemu operaterju. To je res, ni pa res argument operaterjev, da je omrežje nujno potrebno zaradi tehnoloških nadgradenj.

Razvoj mobilne telefonije zadnjih desetih let kaže, da nova tehnologija ali nova storitev ni spodbudila omembe vrednega prehoda uporabnikov k drugemu operaterju. V nekaterih primerih sta operaterja hkrati ali zelo kmalu drug za drugim predstavila novosti. Zato razumljivo prehoda ni bilo. Pri drugem primeru pa je imel en operater UMTS, drugi pa mu je sledil šele nekaj let za tem, pa vseeno drugi manjši ni propadel, ker bi vsi uporabniki prebežali v tehnološko novejše omrežje. Zgodovina kaže, da je bil prehod vedno pogojen s cenami, od dražjega ponudnika do cenejšega, in pa onemogočen z vezavami uporabnikov, ki so od operaterja pod ugodnejšimi pogoji kupili telefona. Če imamo prav, potem bi bilo popolnoma vseeno, če bi imeli le eno mobilno omrežje. Vsi operaterji bi imeli enake pogoje, iste cene, kakšne cene bi ponudili svojim naročnikom, bi bilo odvisno od njihove stroškovne optimizacije poslovanja, kakšne bi bile storitve, pa od njihove poslovne spretnosti. Na podoben način bi lahko imeli le eno fiksno omrežje. Zakaj ne?

Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Marjan Kodelja |