Koalicija ni bila oblikovana čez noč, potrebno je bilo veliko pregovarjanja, snubljenja, a na koncu so le rodili telefon Motorola Druid, ki velja za prvega resnega androidnega tekmeca iPhonu. Med tem pa je prišlo tudi do oblikovanja poslovnega odnosa med Googlom in operaterji, ki bo povzročal največ težav Applu. Ta namreč prek operaterjev prodaja telefon, od njih zahteva delitev prihodkov, ki ga ustvarijo uporabniki iPhonov ter služi pri prodaji tako aplikacij kot po novem tudi oglasnega prostora. Z drugimi besedami, Apple nadzira vse, služi povsod, operaterjem pa ostane le »prodaja« infrastrukture. Google pa je do operaterjev prijaznejši, ne do vseh, da ne bo pomote, temveč do tistih, ki jih potrebuje in meni, da so zanj pomembni. Z njimi deli prihodek, ustvarjen s prodajo aplikacij (tisti del, ki ne gre razvijalcem), in tudi prihodek od oglaševanja.

Če primerjamo Apple in Google, je hitro opaziti razliko med njima, s tem pa tudi popolnoma različna pogleda na mobilno industrijo. Apple ima pet naprav (iPhone 3GS, iPhone 4, iPad, iPad2 in iPod touch) s svojim operacijskim sistemom, naprav z operacijskim sistemom Android pa je prek 170. Dnevno uporabniki aktivirajo 275 tisoč Applovih in 300 tisoč naprav Android. Apple sam gradi strojno opremo, piše operacijski sistem, nadzira promocijo izdelkov, preverja vsako aplikacijo v tržnici in ne dovoli objave aplikacij, ki s svojo funkcijo neposredno ogrožajo njegovo ponudbo. Če bi mogel, bi bil najraje tudi globalni virtualni mobilni operater (ali pa je to njegov naslednji korak?). Googlov pristop je drugačen. Operacijski sistem Android daje izdelovalcem telefonov zastonj, res pa je, da mu morajo ti poslati telefon v preizkus, če želijo, da ima telefon dostop do tržnice. Ne preverja aplikacij, umakne le tiste, zaradi katerih dobi preveč pritožb uporabnikov. Razkol med Applom in Googlom je zelo podoben vojni za osebne računalnike, ki se je vodila v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja. Le da se je takrat Apple za prevlado bojeval z Microsoftom. Tudi izid te vojne pa bo imel vpliv na prihodnost računalništva. O tem ni dvoma.

Ker se vzporedno vodi tudi vojna za uporabnike med Googlom in Microsoftom, Rubin ne mara, če ga primerjajo z Billom Gatesom. Tudi za to ne, ker se je Google dolgo videl (delno pa se še vedno) kot Microsoftov antipod. Vseeno pa je veliko vzporednic med tem, kar je pred desetletji zagovarjal Gates, in tem, kar danes prek Rubina zagovarja Google. Gates osebnega računalništva ni videl kot ene naprave proizvajalca, ki jo stalno izpopolnjujejo do perfekcije, kar je Jobs počel z Macintoshem in kar danes počne s svojimi mobilnimi napravami, temveč kot več kategorij naprav (računalnikov), ki bodo potrebovale skupno programsko osnovo. Namesto da programer napiše programe za tisoče različnih naprav, napiše en program za okolje Windows, ki se potem izvaja v vseh napravah, neodvisno od proizvajalca. Zaradi tega so pisci več svojega časa namenili za pisanje programov za Windows kot za Mac OS in prišlo je do pozitivne povratne zanke. Ker je bilo za Windows neprimerno več programov, se je vse več uporabnikov odločalo za to okolje, klub nesporni odličnosti Applovih računalnikov, ker je bilo vse več uporabnikov, je vse več programerjev zanemarjalo druge operacijske sisteme. Rubin zato danes upa, da bo podobna tržna dinamika veljala tudi za Android. Zato tudi ni na mestu iskanje »ubijalca« iPhona ali iPada, kar se pojavlja v medijih, ker o tem sploh ni govora. iPhone (in tudi iPad) sočasno napada več naprav, ki ima vsaka zase majhen tržni delež, skupaj pa večjega, s tem pa tudi večji krog uporabnikov. S to strategijo so naprave Android že začele ogrožati Applove naprave in zmanjševati njegovo vsaj dvoletno prednost. Vzemimo le en podatek: tržnico programov sta obe podjetij predstavili sočasno leta 2008. Tega leta so uporabniki na vsako aplikacijo za Android prenesli 50 aplikacij za iOS, danes je to razmerje le še 1 : 4. In to kljub dejstvu, da je v Appstoru vsaj še enkrat več aplikacij.

Ne moremo pa pričakovati, da se bo zgodovina ponovila do pikice natančno. V času vojne med osebnimi računalniki je bilo programiranje zahtevno (pisanje kode), zato so se programerji morali odločiti za en sistem. Danes orodja za razvoj programov omogočajo hitrejše delo, zato lahko programerji pišejo za vse sisteme hkrati. Prav tako se zdi, da je Jobsovo strategija, ki jo je »gonil« že pred dvajsetimi leti, primernejša za današnjik. Že tedaj je bil obseden z estetiko izdelka in uporabniškim vtisom s poudarkom na preprostosti uporabe, kar pa takratnim kupcem ni pomenila veliko. Največ osebnih računalnikov so kupila podjetja, kjer lepota ni bila pomembna, da pa je računalnik deloval in da so uporabniki dobili pomoč, ko so jo potrebovali, pa je tako ali tako skrbel IT-oddelek. Mobilne naprave danes kupujejo ljudje. Ti pa nočejo grdih telefonov in hkrati nimajo časa ali pa volje, da bi najprej prebrali navodila za uporabo. Po drugi strani pa tudi programerji ne bodo najzadovoljnejši z Androidom, če ne bodo njegovi uporabniki potratnejši. Applov Appstore je prinesel v lanskem letu 3 milijarde dolarjev, Android Market pa le nekaj nad 100 milijonov. Razlog je lahko tudi nadzor Appla, ki dovoli le objavo preverjenih aplikacij, s katerimi so uporabniki zadovoljni in uživajo v njih (zanje pa tudi radi zapravijo denar). Na drugi strani pa je iskanje po Androidovi tržnici težavno in je polna aplikacij, ki so pisane in delujejo le v eni naprav.

Apple se zadnje čase trudi zaustaviti prodor Androida in svoje iPhone prodaja tudi prek operaterjev, ki pred leti tega niso mogli početi (Verizon v Ameriki). No, ne pri vseh, glede naših še vedno ni nič novega. Za Apple v teh novih razmerah ni pravo vprašanje, ali si operater lahko privošči, da svojim uporabnikom ne ponuja iPhone, temveč ali si Apple lahko privošči, da bo Slovenija trdnjava Androida? Stanje na trgu danes še ni problematično, ne za Apple, pa tudi za Google ne. Povpraševanje je veliko, vse več ljudi želi pametni telefon ali tablični računalnik, prodajne številke so vsak mesec višje, zato lahko oba obstajata eden poleg drugega. Pravi boj se bo začela, ko bo prišlo do nasičenja trga in si bosta podjetji začeli krasti uporabnike. Zmagalo bo podjetje, ki bo imelo večji in zvestejši krog uporabnikov, in to je tisto, kar danes oba gradita. Kajti, kot je običaj v tehnoloških zadevah, na koncu bo pravi zmagovalec le eden in samo ena osnova bo prevladala.

Moj mikro, maj 2011 | Marjan Kodelja |