Ne vem, koliko Slovencev je na pragu revščine. Berem, da jih je veliko in da jih je čedalje več. Kar mene skrbi, je, da so med njimi tudi ljudje, ki bi si morda lahko ravno s pomočjo interneta izboljšali socialno stanje, pa tega ne morejo, ker preprosto nimajo denarja zanj! Je to v tako uspešni državi, v kar nas prepričujejo politiki, sploh mogoče? Če ni, pa še bo! Na dolgo in široko me lahko prepričujete, da je internet poceni, češ kaj pa je 14 ali 20 evrov. Zame res ne veliko, za tistega, ki nima, pa to pomeni nekaj kilogramov kruha, mesa, sadja ali litrov mleka.
Pa je vse še veliko huje! Ljudje, ki so na pragu revščine, ne živijo v mestih, temveč na podeželju. Tam pa preprosto nimajo možnosti »najeti« internet po tako ugodnih cenah. Največ jih je tako ali tako še vedno pri klicnem dostopu, ki ni le obupno počasen, temveč tudi dražji. Seveda lahko nadzirajo, koliko časa bodo v internetu, in tako vplivajo na mesečni račun. A poglejmo zadevo nekoliko drugače. Družina, ki komaj plača mesečne račune za elektriko, ogrevanje in vodo ter se hkrati odpoveduje pri nakupu hrane in oblačil − bo plačevala dostop do interneta? Zagotovo ne! To bo prvo, čemur se bo odrekla. Internet je zanje luksuz. In v teh družinah so tudi otroci. Ne samo, da so slabše oblečeni od vrstnikov, še interneta nimajo, kar pomeni, da so še toliko bolj odrinjeni na socialni rob.
Kot smo lahko brali, bo država nekaj naredila, da bo socialno ogroženim izboljšala stanje. Ne, delavcem (med njimi pa je ogroženih največ) ne bo zvišala mizernih plač. Kaj pa mislite, to ja povečuje inflacijo, česar pa ne želimo. Vse, kar mislijo, spominja na odpravljanje posledic, ne pa razlogov zanje. Kot bi otroku, ki se vsak dan ureže z istim nožem, kupili še več obližev, namesto da bi mu vzeli nož! Najbolj ogroženi bodo plačevali manj davka na dohodnino. Lepo! Najprej bodo plačevali akontacijo (in že tako nimajo denarja), nato pa bodo čez leto dni ali nekaj mesecev manj dobili denar nazaj oziroma ne bodo dodatno plačevali, če bodo minimalno presegli s strani države ocenjeno vrednost, ki je po njihovem mnenju meja ogroženosti. Naj jim zaupam. Socialno ogroženi so lahko tudi tisti, ki zaslužijo malenkostno več, tako da taka uravnilovka ni na mestu. Skoraj bi pozabil. Socialno ogroženim menda ne bo treba plačevati prispevka za javno televizijo. Kot da ne obstajajo komercialne televizije, ki so brezplačne! In kot da država ne more, če nič drugega, omejiti dviganja cen! Na primer električne energije, komunale ...
Niti besedice pa od države nisem slišal, da bi ogroženim subvencionirala plačevanje interneta. Zakaj pa ne? Nekaterim bi to pomenilo, da se ne bodo več počutili odrinjene na rob družbe. Država to lahko reši tako ali drugače. V najslabšem primeru kot dodatno davčno olajšavo ali kaj tretjega. Zakaj? Tudi revni ljudje lahko zastonj dobijo osebni računalnik, star, a vseeno še delujoč. Ne morejo pa si privoščiti mesečnega plačevanja interneta. Zato! Se boste končno zganili? Ali pa nam pripravljate še veliko obližev, ki bodo medijsko lepo zveneli, vam bodo prinesli nekaj političnih točk na prihajajočih volitvah, težav preprostih ljudi pa ne bodo rešili!
Objavljeno: Moj mikro, februar 2008 | Marjan Kodelja
