Večina zahodnih držav se bolj ali manj aktivno in uspešno bojuje proti piratiziranju avtorskih del. Dejstvo pa je, da nekaj preventivnih obsodb posameznikov ni obrodilo želenih sadov. Lastniki avtorskih pravic si želijo aktivnega pristopa in popolno izkoreninjenje nelegalnega presnemavanja. Pri tem pa nihče ne ve, kako obširno je to početje in koliko škode dejansko povzroča. Kajti! Če prenesem film, ki ga v nobenem primeru in nikoli ne bi kupil, se moje dejanje nikakor ne more poznati v oceni škode. Ali ni tako? Je pa tudi res, da bodo časi, ki so pred nami, povzročili upad prodaje avtorskih del, avtorji se bodo srečali z manjšimi prihodki, rasti verjetno ne bo in zatorej je moč pričakovati še večji pritisk na zakonodajalce, s tem pa tudi na ponudnike dostopa v internet, za uvedbo novih in učinkovitejših metodah pregona ne zgolj piratov, temveč tudi vseh, ki »kradejo« zaščitene vsebine iz spleta. Teh metod pa je že zdaj nekaj.

NAJPREJ OPOZORILO, NATO IZKLOP

Francoski predlog, o katerem se govori že dve leti, predvideva opozorilo z dvema sporočiloma elektronske pošte posameznikom, za katere je ugotovljeno, da so »preveč« aktivni pri nelegalni izmenjavi datotek. Če ti s svojim početjem ne bodo prenehali, sledi naslednji korak, to pa je fizični izklop iz omrežja za daljši ali krajši čas. Početje uporabnikov bodo morali spremljati ponudniki dostopa v internet, ki bodo morali na podlagi zahteve le v ta namen ustanovljenega državnega organa tudi fizično prekiniti povezave tistim, ki bodo opozorili ignorirali. Glasovanje v senatu je bilo skoraj enoglasno, saj je načrt podprlo 297, proti pa je bilo zgolj 15 senatorjev. Zdaj je na vrsti francoski parlament, in če tudi tam zadevo podprejo, bomo priča zakonu, ki lahko postane vzor podobnih zakonov v nekaterih članicah Unije. Čeprav francoski predlog ni v skladu z evropsko zakonodajo, saj je Bruselj dal jasno vedeti, da gre pri izklopu uporabnikov za kršenje človekovih svoboščin in pravic, francoskih oblasti to ne skrbi preveč.

»NAGAJANJE« IZMENJEVALCEM DATOTEK

Lani je organizacija Electronic Frontier Foundation (EEF) obtožila kabelskega operaterja Comcast, da uporablja metodo slepilnih paketkov (glej članek v spletu), kot način upočasnitve delovanja storitev za izmenjavo datotek. Zadev je šla tako daleč, da so izdelali programsko opremo Switzerland, s katero lahko dva uporabnika preverita, ali njuna ponudnika uporabljata to metod. Ideja v ozadju je ta, da če storitev deluje nenormalno počasi, jo bo večina uporabnikov prenehala uporabljati, saj se jim ne bo ljubilo čakati. Prefinjeno in verjetno učinkovito, vendar se ne sklada z osnovno filozofijo interneta – popolna svoboda skoraj v vsem. A koga to sploh še skrbi. Comcast se je zagovarjal, da sploh ni šlo za tihi način preprečevanje piratstva, temveč zgolj za skrb za svoje uporabnike. Tistih nekaj uporabnikov, ki je prenašalo veliko datotek, je zasedlO večji del obstoječe pasovne širine na Comcastovih povezavah, kar pomeni, da so zaradi njih preostali, »boga boječi« uporabniki dobili »slabšo« storitev. Zato so septembra napovedali sistem dodeljevanje prioritet uporabnikom. Ta bo vsakih 15 minut preverjal, koliko pasovne širine (oziroma hitrosti prenosa podatkov) zasedejo uporabniki, prometu tistih, ki zasedejo veliko, bo dodeljena nižja prioriteta kot tistim, ki zasedejo manj. Drugače povedano, dostop do storitev P2P ne bo več moten, bodo pa zato, kadar bo veliko uporabnikov uporabljalo povezave, počasnejši na račun zagotavljanja dostojne hitrosti prenosa podatkov uporabnikov, ki uporabljajo splet v druge, manj podatkovno požrešne namene.

PLAČEVANJE PO KOLIČINI PRENOSOV

Zadnje čase sem zasledil še en, manj prefinjen način. Predlog ponudnikov, ki sicer zaračunavajo fiksno mesečno naročnino brez omejitve količine prenesenih podatkov, za uvedbo omejitev. Kdor prenese več od določene količine, ta torej bolj obremeni omrežje, naj torej plača nekaj več. Kako bi to izvedli v praksi, ni pomembno. Zadeva pa zaudarja po kontroliranem »piratstvo«, kjer bi z udarcem na denarnico zapovedali, kolikšna količina nelegalnih datotek je sprejemljiva in kaj je tisto več, kar je onstran vseh pravil in nesprejemljivo. OK. Tudi ta metoda je možna.

INDIJA KOROMANDIJA Z NAPAKO

Kaj pa pri nas? Kakšnih aktivnih metod še nisem zasledil in verjetno bo tako še lep čas, saj je Slovenija pač premajhna in ker naši uporabniki naredijo skupaj manj škode kot prebivalci večje svetovne metropole. Smo torej Indija Koromandija z napako, saj moramo spoštovati evropski pravni red. Ko se bomo tam kaj konkretnega zgodilo, lahko pričakujemo, da bomo tudi pri nas priča večjemu nadzoru, ne nad pirati, ti so že zdaj pod udarom, temveč nad uporabniki, ki si pač sem ter tja »sposodimo« kak film ali skladbo.

Konec oktobra pa smo bili priča »kamenodobnem« poskusu. Odvetnica Sandra Cico je v imenu Združenja za zaščito avdio vizualnih del poslala dopis ponudnikom dostopa v internet, v katerem zahteva, da ti blokirajo dostop do spletnega mesta www.thepiratebay.org. V nedoslednosti dopisa, ki je bil poslan tudi na naslove ponudnikov, ki že dlje časa ne obstajajo več, se ne mislimo spuščati. Sodimo, da je blokada spletnih naslovov nekaj, kar lahko uspe le v državi, kjer je cenzura interneta nekaj običajnega, ne pa v državi, ki se ponaša z doseženimi demokratičnimi standardi. Ne nazadnje so bili taki poskusi pred leti sproženi v nekaterih zahodnih državah in seveda niso uspeli, saj na omenjeni strani ni »zaščitenih« del – če poenostavimo, so le informacije, kje so. Tak pristop k zaščiti avtorskih pa je že na začetku obsojen na propad. Omenjena stran je zgolj ena od nešteto podobnih in blokada ene ne spremeni ničesar. To je podobno, kot če bi požar hiše želeli pogasiti z kapljico vode. Teoretično, a zgolj tako, je sicer možno blokirati vse obstoječe strani in tudi vse tiste, ki bi se morebiti pojavljale po blokadi, vendar je praktično to cenzura interneta, ki si je ne želimo. Če pa bi do blokade po kakšnem čudežu le prišlo, trdimo, da bi se nam smejal vesoljni svet in strumno bi korakali z ramo ob rami z državami, kot sta Kitajska in Iran.

Telekomunikacije, December 2008 | Marjan Kodelja