Še vedno pa je v tej zvezi nekaj moči. Podjetji namreč nadzirata dva najpomembnejša standarda v informacijski industriji: Windows, operacijski sistem, ki teče v večini računalnikov, in Intelovo arhitekturo, zbirko pravil, kako mora program komunicirati s procesorjem. Več kot 80 odstotkov vseh osebnih računalnikov poganja »standard Wintel«. Povpraševanje po sistemu Windows in procesorjih se je v zadnjih mesecih okrepilo, zato sta podjetji izkazali poslovne rezultate, ki so marsikoga presenetili. Microsoft je v zadnjem četrtletju izkazal dobiček 4,5 milijarde dolarjev, Intel pa je zaslužil 2,9 milijarde.

Podjetji sta v preteklosti sodelovali kljub občasnim trenjem, pri čemer je bil Microsoft podjetnejši. Bill Gates je tako na primer v devetdesetih pritisnil na takratnega Intelovega šefa, Andyja Grova, naj ta zaustavi razvoj programov, ki bi lahko ogrozili Microsoftovo prevlado. Intel je to storil. Zaveza med njima je danes ogrožena zaradi tehnološkega napredka. Procesorji so čedalje manjši in zmogljivejši, povečujejo pa se tudi dosegljivost in hitrost fiksnih in brezžičnih povezav. To je ustvarilo »silo«, ki potiska »informatiko« (računalništvo) v smer podatkovnih centrov (ogromna skladišča, polna strežnikov) in mobilnih naprav – z drugimi besedami, proti računalništvu v oblaku. To pa je področje, ki ga Microsoft in Intel ne nadzirata. Druga podjetja so na tem področju doma. Apple zaradi uspeha svojih mobilnih naprav in Google, ki je poleg iskalnika znan tudi po svoji globalni mreži podatkovnih centrov in spletnih storitvah, ki dostikrat pomenijo neposredno grožnjo Microsoftovim »dragim« programom.

Premik proti računalništvu v oblaku je sprožil proces vertikalizacije IT-industrije. To industrijo si lahko predstavljamo tudi kot skladovnico palačink, kjer vsaka predstavlja eno »plast« tehnologije: čipi, strojna oprema, operacijski sistemi, aplikacije. Microsoft, Intel in drugi IT-giganti so se dolga leta usmerjali na eno ali dve plasti. Danes pa ta podjetja postajajo bolj vertikalno integrirana. Njihov model »računalništva«, če želijo da deluje dobro, zahteva, da so plasti med seboj čim bolj prepletene. Apple, katerega izdelki so znani po večji integraciji (oziroma označevali smo jih kot bolj zaprte) gradi lastne podatkovne centre in ponuja spletne storitve. Google je razvil svoj operacijski sistem Android za pametne telefone. Cisco, ki je večinoma ukvarja z omrežji, je začel prodajati strežnike. HP, ki je znan tudi po strežnikih, se vriva na trg, ki ga je prej obvladoval Cisco. Oracle, ki je prej prodajal poslovno programsko opremo, pa je kupil Sun in zdaj tudi sam prodaja strojno opremo. Podjetja druga drugemu hodijo v zelje in kradejo stranke. Kavalirstvo, ki smo mu priča nekaj desetletji, da so podjetja ostajala na svojih teritorijih, kot da ne obstaja več.

Tudi Intel se mora spopadati z novimi konkurenti. V njegovi 42-letni zgodovini mu je bil večino časa največji nasprotnik podjetje AMD (Advanced Micro Devices), ki izdeluje procesorje, združljive z Windows. Kot strela z jasnega pa se je pojavilo Britansko podjetje ARM, ki pa ne izdeluje procesorjev za računalnike, pač pa delajo načrte za procesorje za mobilne naprave in zadnja leta precej nadzira trg mobilnih naprav, ki so vedno bolj nepogrešljive in uporabne.

Nove razmere grenijo življenje »srečnemu« paru, saj imata Microsoft in Intel vse manj možnosti branjenja ali celo izboljšave svojega tržnega položaja, ki ga že tako ali tako lahko označimo kot »skoraj monopol«. Hkrati imata težave tudi z organi, ki monopol preganjajo. Microsoft je izgubil boj z Evropsko komisijo in mora Evropejcem dati možnost, da sami izberejo, kateri brskalnik si bodo namestili. Komisija se je bodla tudi z Intelom in ga zaradi nagajanja AMD-ju oglobila z več kot milijardo dolarji. Intel pa ima težave tudi doma in kot kaže, se bo kmalu dogovoril z ameriškim FTC-jem (Federal Trade Commision) glede pravil, kako lahko oblikuje svoje cene.

Kot odgovor na nove razmere, grožnje tržnemu položaju, je Microsoft tudi sam močneje stavil na oblak. Po svetu gradi podatkovne centre, razvija operacijski sistem za oblak (kot ga sam imenuje, osnovo Azure), razvili so spletne storitve pisarniškega paketa Office, pomiril se je z organi za nadzor trga in celo sprejel odprte standarde. A še vedno zgublja denar pri spletnih storitvah, čeprav je vanje vložil milijone. Razen storitve Xbox Live, spletne ponudbe za Microsoftovo igralno konzolo, drugod ni napredka. Američani z Bingom opravijo le 13 odstotkov vseh spletnih iskanj, Microsoftov mobilni posel pa je za zdaj bolj ali manj katastrofa. Pred časom so spet umaknili iz prodaje dva pametna telefona s svojim operacijskim sistemom Windows Mobile, in to po slabih 48. dneh. Razlog? Niso šli v promet. Nov operacijski sistem Windows Mobile 7 je napovedan šele za konec tega leta, Microsoft pa zaostaja tudi na področju tabličnih računalnikov. HP je na primer nehal prodajati tablico Slate, za katero so najprej načrtovali, da bo v njej operacijski sistem Windows 7, in po nekaterih podatkih nameravajo vanjo naložiti tudi operacijski sistem WebOS, ki so ga pridobili z nakupom podjetja Palm. Vse to maje položaj Ballmerja in kot kaže, ima mož trenutno veliko težav v lastnem podjetju.

Stabilejši pa naj bi bil položaj prvega moža Intela, Paula Otellinija. Ko je začel Intel izgubljati poti ARM-u je ta mož hitro znižal stroške, preoblikoval cilje podjetja in začel povsod in ob vsaki priložnosti razglašati svoje mnenje, da bodo Intelovi procesorji v kmalu del vsake inteligentne naprave s povezavo v internet. Svoje upe polaga v družino procesorjev Atom in novo politiko, da namesto povečevanja zmogljivosti, delajo procesorje vedno cenejše in manj energetsko potratne. Tako naj bi bilo za izdelovalce naprav ekonomsko upravičeno, da v telefone, pa tudi v televizorje, robote in celo vrsto naprav zabavne elektronike vgrajujejo procesorje Atom. Ker pa predvsem zadnja kategorija naprav ne potrebuje operacijskega sistema tipa Windows, je Intel spet stopil na trg programske opreme. Lansko leto je namreč kupil podjetje Wind River, ki izdeluje operacijski sistem za vdelane (embedded) procesorje. Kljub temu pa uspeh procesorjev Atom ni zagotovljen. Procesorji ARM namreč porabijo manj energije in so cenejši, to pa zato, ker podjetje ARM razmeroma poceni prodaja pravico, da lahko podjetje, ki ima ustrezne pogoje, samo izdeluje procesorje po tej arhitekturi. Lahko se celo zgodi, da Intelu ne bo uspelo prodajati že naslednje generacije Atomov po konkurenčnih cenah, ne da bi drastično spremenil svoje, kot nekateri pravijo, »debele« marže.

Kljub temu je Intelovo vodstvo optimistično. Pravijo namreč, da bodo Atomi zanimivejšii za kupce, ker se ti lahko zanašajo na Intelovo arhitekturo in se jim ni treba učiti novih trikov. Še pomembnejše pa je, da so prepričani, da lahko izdelujejo še manjše tranzistorje, s tem pa izdelujejo procesorje, ki bodo ravno tako dobičkonosni kot konkurenčni izdelki. Tu se morda kaže dolgoročni problem. Kot kaže, je Intelov tržni položaj varen, dokler velja Moorov zakon (vsakih 18 mesecev podvojijo število tranzistorjev v procesorju). Težava je le v tem, da so vse glasnejša opozorila, da se bližajo fizikalne omejitve, ki bodo preprečile »delovanje« tega zakona. Menda bo do omejitev prišlo raje prej kot pozneje.

Tudi če bo Microsoftu in Intelu uspelo, da individualno prosperirata, se bosta kot par vse bolj oddaljevala. Dokler ne bo prišlo do dokončne ločitve. Microsoft mora trgu šele ponuditi konkurenčni operacijski sistem za pametne telefone in tablične računalnike, ko Intel že sodeluje z Nokio pri izdelavi sistema MeeGo. Gre za prostokodni na Linuxu temelječi projekt, ki združuje projekta Moblin (Intel) in Meamo v eno osnovo za mobilne telefone. Microsoft pa bi bil lahko s povezavo s podjetjem ARM ne nazadnje sposoben sam izdelovati procesorje za mobilne telefone, na katerih bi bila njihova programska osnova.

Medtem ko se par Wintel vse bolj oddaljuje drug od drugega, bo informacijska industrija spremenila svojo konstelacijo. Namesto da bi jo obvladovala dva »monopolista«, se bo na trgu teplo za vsako drobtinico osem ali devet bolje ali slabše vertikalno integriranih velikanov. Oracle, Cisco in IBM bodo tekmovali za poslovne stranke (trg podjetij vseh velikosti), Apple in Google pa se bosta spopadla za potrošnike. Informacijska industrija postaja večpolarna, tako kot svet. In res bo zanimivo videti, kako se bosta na to odzvala Intel in Microsoft. Konec njune ljubezni pomeni konec računalništva, kot smo ga poznali. Kar pa ni slabo. Nove povezave bodo prinesle tudi nove poglede, tehnologije in arhitekture, ki so bile zdaj zanemarjene in potisnjene v kot prav zaradi moči Wintela!

Moj mikro, September 2010 | Marjan Kodelja