Prvi poskusi prikaza 3D-slike v kinematografih segajo že v leto 1922, ko so posneli film Moč ljubezni, torej še preden so filmi postali barvni oz. še preden so sploh dobili zvok. Vse do Avatarja je za 3D-filme značilno, da se nikoli niso prijeli, temveč so bili le modna muha ene generacije, pa še to le za nekaj let. Najbrž najdlje trajajoča je bila tista med letoma 1952 in 1955, po navadi pa se je ta »revolucionarna« novost izpela hitreje. Pač do naslednje generacije kino gledalcev. Za vsako od njih je značilno prepričanje, da so priča nečemu popolnoma novemu, česar ni doživel še nihče pred njimi.

Z vsakim adventom 3D-ja v kinih se je tehnologija seveda izpopolnjevala in spreminjala, a tehnični pristop je ostal bolj ali manj isti. Tudi danes tako hvaljene stereoskopske kamere Cameronovega brata niso posebna novost, saj so tako filmarji snemali že pred 50 in več leti. Kar Avatarja dvigne nad vse prejšnje poskuse uveljavitve 3D-tehnologije v filmih, je najbrž le izjemno izpiljena sodobna tehnologija in njena več kot uspešna sinteza z računalniško grafiko. Rezultat so dih jemajoče podobe, ob katerih s(m)o gledalci medleli, drugi režiserji in umetniki pa so zeleneli od zavisti.

VEČINA JIH NI ZA VROČE

Režiser James Cameron je že leta pred Avatarjem govoril, da bi rad populariziral 3D-filme in jih postavil kot de facto standard. Hotel je obrniti trend: namesto, da bi v multipleksih imeli le 10 odstotkov dvoran opremljenih s projektorji za 3D-filme, je hotel videti multiplekse, kjer bi le v 10 odstotkov dvoranah vrteli navadne 2D-filme, ki bi tako postali nekak kinotečni dogodek. Mirno lahko rečemo, da je James s svoje strani delo opravil več kot odlično in še bolj uspešno, toda pri tem je tako on kot industrija zabavne elektronike pozabil na nekaj: javnost je kot tanker.

Kljub velikemu začetnemu navdušenju nad novotarijami ljudje ne maramo sprememb. Pravzaprav prvotno navdušenje niti ni navdušenje, temveč le radovednost, ki pa hitro izgine, ko novotarija izgubi čar novosti. Zato veliko tehnoloških sprememb, še posebej takšnih, ki vplivajo na naša življenja, zavračamo do zadnjega možnega trenutka. Z drugimi besedami rečeno, mnenje množic se spreminja in obrača še počasneje kot tanker. Oziroma s tretjimi besedami rečeno: tehnološke novotarije se uveljavijo šele s prihajajočo generacijo mladih ljudi, ki so je vajeni od malih nog. Starejši ljudje novotarij ne sprejemajo oz. jih šele takrat, ko so v to prisiljeni. Zato še danes najdete ljudi, ki nočejo imeti prenosnih telefonov ali ne znajo delati z računalniki, zato še danes cvetijo tečaji računalniškega opismenjevanja, ki pa jih čez 20 let najbrž ne bo več.

POSILJEVANJE POTROŠNIKOV

Po Avatarju je 3D postala ključna beseda v vseh poslovnih paradigmah izdelovalcev zabavne elektronike. Hoteli in predvidevali so, da bo 3D postal vsakdanja zadeva v petih letih, pa še to se jim je zdela precej dolga doba. Glede na to, da je uveljavitev nove tehnologije v vsakdanje življenje generacijska stvar (spomnimo se, od trenutka, ko se je pojavil prvi barvni film, in do trenutka, ko se snemali samo še barvne filme, je minilo kar 25 let!) ne vemo, ali so bili v tej svoji oceni preveč zaletavi, preveč pohlepni ali preprosto preveč butasti. Najbrž vse troje, a ne glede na to, smo v roku pol leta po Avatarju dobili že 3D-televizorje, 3D TV- kanale in kaj vse je še tega. 3D je na vsakem koraku.

To že kar posilstvo potrošnikov z novo tehnologijo je bilo prehitro in presurovo. Ker ljudstvo raje počaka, da vidi, ali se bo kakšna stvar prijela, bodo izdelovalci tovrstne opreme kmalu hudo razočarani nad prodajo, če že niso. In kdaj se stvar prime? Ko je na voljo za male denarje v kakšnem megamarketu. 3D je seveda še daleč, predaleč od te točke, saj se je trenutno komajda prelevil iz tehnologije bleeding edge v (seveda drago) tehnologijo cutting edge.

NEUSPELI HOLLYWOODSKI NATEGI

Da se 3D-ju ne pišejo rožnati časi, potrjujejo še tri stvari. Prva je pohlep Hollywooda. Ko je Avatar zaslužil toliko denarja, so veliki studii hitro ugotovili, da tudi zato, ker je 3D- vstopnica dražja od običajne, zato je bil račun preprost: zaračunajmo toliko za vse filme, tudi če niso bili posneti s stereoskopskimi kamerami kot Avatar. Posledica tega je nekaj deset »3D«-filmov v letu 2010, od katerih pa nobeden (z izjemo enega) ni tisti pravi 3D-film, ki bil posnet s kamerami, kakršne so uporabili pri Avatarju. Kot vemo, celotna produkcija filma traja vsaj leto dni, hollywoodske megauspešnice pa nastajajo vsaj dve leti, če ne tri. Zato ni mogoče, da bi že nekaj mesecev po Avatarju kot po tekočem traku nastajali 3D-filmi. In res niso, kajti šlo je za hitro in velikokrat nespretno predelavo običajnih filmov v 3D, zaradi česar so bili rezultati katastrofalni.

Film Alice v čudežni deželi je imel v 3D tako temno sliko, da se je zdelo, da se zgodba ves čas odvija v mraku. Največja slaba lastnost takšnih »lažnih« 3D-filmov je bila vidna v filmu Spopad titanov, ki je bil videti kot več 2D-plasti na različnih oddaljenostih. Da ne omenjamo nesrečnega Poslednjega gospodarja vetra, ki je bil že v 2D-različici precej temačen film, v 3D pa niste videli kaj več kot temo. Kino občinstvo se morda ne spozna na tehnologije snemanja filmov, točno pa ve, kdaj jih hoče kdo nategniti. In ko so za zgoraj omenjene filme plačevali drage vstopnice, da so dobili še slabšo kakovost kot sicer, je 3D postala oznaka za »ne gledati«. Do trenutka, ko je v kina prišla računalniško animirana risanka Jaz, baraba, so ljudje v ZDA že tarnali, zakaj ni na voljo tudi 2D-različice.

3D-balonček se je razpočil v vsega sedmih mesecih po Avatarju. S tem je Hollywood v svojem neskončnem pehanju za čimprejšnjim zaslužkom zaklal sebe in kuro, ki nosi zlata jajca. To bo seveda odmevalo tudi v prodaji 3D zabavne elektronike. A Hollywood se na to ne ozira. Od 28 3D-filmov v letu 2010 je le eden tisti pravi 3D (Nevidno zlo 4: Drugi svet, ki je tudi edini po Avatarju, ki je v 3D videti sijajno, škoda le, da nima nobene omembe vredne zgodbe), v 2011 pa nas čaka 50+ takšnih filmov, od katerih jih bo morda le desetina v »pravem« 3D, najbrž pa niti toliko ne. Prvi pravi plaz takšnih filmov lahko pričakujemo šele 2012, a vprašanje je, če ne bo takrat že prepozno ... No, še vedno lahko upamo na film Na'vi, nadaljevanje Avatarja, ki bo velika platna ugledal 2013 ali pozneje.

Drugi razlog, da bo trenutna 3D-norija kmalu bivša norija, pa je preprosto dejstvo, da 3D s sabo ne prinaša kakršnekoli možnosti za razširitev vsebine, kot so jih, recimo, barvni filmi ob svojem nastanku. Na primer, prvo serijo Zvezdnih stez (1966-69) so snemali v barvah le zato, ker so z njimi veliko lažje ustvarili druge svetove. Recimo, navadno rastlino so prebarvali v modro in voilà, že smo na drugem planetu. Kot vidimo, 3D-tehnologija sama po sebi ne prinaša kakšnih novih pripovednih metod, a tu bomo raje previdni in dopuščali možnost, da jih v svoji kratkovidnosti morda (še) ne vidimo. Sem seveda ne štejemo poceni 3D-trikov, kot je mahanje z mečem v gledalca.

3D KOT PRIVESEK

Tu pa je še tretji razlog. Da bi se 3D tokrat prijel, ne sme biti le podaljšek trenutnih načinov snemanja video vsebin, torej zgolj le še en člen na koncu produkcijskega postopka, ampak mora biti (kot je dokazal Avatar) prisoten v celotnem postopku nastajanja videa. V tej luči so razni 3D-televizorji zgrešena ideja in nakup, kajti 3D-ogled nogometne tekme, ki je posneta na klasičen način, bo užitek kvečjemu pokvaril in ne povečal. Dokler bodo video vsebine snemane na klasičen način, se 3D ne bo prijel. Celotno menjavo tehnične snemalne opreme v vseh studiih po svetu v zgolj enem letu samo zato, da bi ljudje doma gledali prenos formule 1 v 3D in da bi se prodalo več 3D-televizorjev, pa je seveda absurdno pričakovati. Toliko bolj, ker bi morali še dolgo, dolgo časa vzporedno snemati še na običajen način, za tiste, ki ne marajo te novotarije. Da bi 3D postal de facto standard bi bilo treba poseči za takšnimi radikalnimi posegi, kot je uradna odredba za menjavo TV-signala, podobna tisti, ki naj bi se zgodila 1. 1. 2011. To je seveda iluzorno pričakovati vsaj še nekaj desetletij.

ODLOŽENA REVOLUCIJA

Morda se sliši, da napovedujemo zaton 3D-filmov in tehnologije. Niti najmanj, kajti za to je še prehitro, najbrž pa se strinjate, da je 3D v tem slabem letu dni po Avatarju doživel neverjetno strnjen proces vzpona in padca, trenutno pa se še malo odbija gor in dol, a amplituda nihanja je vedno manjša, s tendenco, da se umiri na stopnji pred Avatarjem. Če se bo tak trend nadaljeval, bo tudi tokratna norija za 3D le modna muha, kot že tolikokrat poprej. Človeška zgodovina je namreč polna tehnologij, ki so bile ob svojem nastanku pred svojim časom in so zato utonile v pozabo. Nekatere so nekaj generacij pozneje znova odkrili in takrat so morda že imele trajno uporabno vrednost. Tehnologija pač vedno prehiteva človeka in 3D pri tem ni izjema, zanimivo je le to, kolikokrat je bila v vsega 80 letih ponovno »odkrita«, a se nikoli ni trajno prijela. Vse kaže, da bo tudi tokrat tako, kar je po eni strani seveda škoda, kajti z malce bolj umirjenim pristopom Hollywooda in izdelovalcev zabavne elektronike bi se zadnja reinkarnacija 3D-ja lahko počasi uveljavila med občinstvom (recimo nekje v 10 do 15 letih), tako pa obstaja možnost, da se bo sfižila, še preden se bo iz tehnologije cutting edge spremenila v izjemno drago igračko za navdušence nad novotarijami, kaj šele, da bi bila naprodaj v supermarketih.

Moj mikro, januar 2011 | Matej Frece