Na prvi pogled je takšna tekma malce čudna. Je vse skupaj res vredno tolikih milijonov in milijard? Pa saj vendar gre le za telefon, ki pač zmore še nekaj več. In to nekaj več je v veliki večini neuporabno in neumnost, saj je dejansko uporabnih rešitev bore malo. Zadeva seveda ni tako preprosta. Tako na hitro lahko v njej najdemo vsaj dva vidika. Prvi je trenuten. Ljudje so ugotovili, da kak dolar, dva ali tri ni prav velika vsota za to, da dobiš kak zanimiv program. Tudi če je zanimiv samo na prvi pogled in se izkaže za neumnost. Teh par dolarjev uporabnik zlahka pogoltne. Če najde zanimiv program, pa je toliko bolj vesel, saj je poceni dobil nekaj koristnega. In zato se programov na raznoraznih tržnicah kar precej proda. To pa prinaša kar nekaj denarja. Vsekakor toliko, da se zadeva izplača in kratkotrajno nosi denar tako snovalcem operacijskega sistema kot tudi programerjem teh dodatkov. Iz tega je nastala ne tako mala industrija. V njej je sicer dokaj kaotično, saj je programov preprosto preveč, a vseeno kolikor toliko deluje in prinaša denar. Kratkotrajen vidik je torej vsekakor denar.
A obstaja še dolgoročno razmišljanje. Ti mobilni telefoni so čedalje zmogljivejši. Zdaj postajajo že dvojedrni, počasi pa bo teh jeder še več. To pa pomeni, da bodo telefoni postali kmalu tako zmogljivi kot nekateri računalniki. Zato se upravičeno poraja vprašanje, ali obstaja možnost, da jih nadomestijo. Tako na prvo žogo bi vsakdo rekel, da ne. A če malo bolje pomislimo, zadeva niti ni tako za lase privlečena. Je že res, da imajo telefoni majhen zaslon in so nerodni za pisanje. A to je samo hardverska težava, ki jo je mogoče rešiti. In nekaj rešitev že imamo. Recimo v obliki priključne postaje, na katero so priključeni zaslon, tipkovnica, miška in še kaj. Če hočemo resneje delati, lahko telefon postavimo v to postajo in vse skupaj spremenimo v namizni računalnik. In če je telefon dovolj zmogljiv, potem je takšno delo lahko kar udobno. Seveda se poraja vprašanje, kje imeti podatke, kako je s poslovnimi programi, kako zagotoviti varnost in še kaj bi se našlo. A to so stvari, ki jih je treba reševati v drugi fazi. Najprej je potrebna osnova. Na drugi strani pa pravzaprav že imamo prenosnike in tablice, ki delujejo s skoraj enakim operacijskim sistemom kot telefoni, kar pomeni, da se zadeva tudi z druge strani premika proti mobilnosti.
Če se bodo uresničile napovedi o tem, da gre celotno računalništvo na ravni uporabnika v smeri mobilnosti, potem je jasno, da si nobeden od velikih igralcev na področju informatike ne more privoščiti, da ni bi bil zraven. In prav zato so dogajanja pri Applu, Googlu, Microsoftu in druščini še kako pomembna. Zato je recimo zelo pomembna pogodba med Nokio in Microsoftom. Ta namreč slednjega vrača na zemljevid ponudnikov mobilnih operacijskih sistemov.
Kaj pa pri nas? Pri nas bo naslednje mesece verjetno zanimiva tema namera države, da v dobršnem delu preide na odprtokodne rešitve. Izdelali so celo posebno študijo, ki ne govori le o tem, ali je odprta koda zrela za kaj takega, ampak podaja kar nekakšen akcijski načrt, kdaj se bo vse skupaj zgodilo. In to bo kar kmalu. Nekaj že letos! Zadeva je takoj dregnila v osje gnezdo in na raznoraznih forumih so se spet začele verske debate o tem, kateri »bog« je boljši, kateremu je kje uspelo in kje spodletelo, vsi skupaj pa so, seveda kot že tolikokrat do zdaj, zgrešili bistvo. Če vas zanima kaj več, preberite članek v reviji, kjer smo se precej podrobno pozabavali s to tematiko. Nas res torej čakajo spremembe ali pa gre za manever, kako znižati ceno licencam? Se bo tokrat res kaj zgodilo ali pa smo spet le priča obljubam, potem pa se bo vse skupaj pozabilo? Morda pa bo študija sprožila to, da se bodo »vpleteni« začeli pogovarjati brez zaničevanja druge strani in da se bo država stvari lotila kot nekdo, ki nekaj ve, in ne nekdo, ki vedno popapca tisto, kar se mu najlepše servira, ne glede na ceno.
Moj mikro, april 2011 | Zoran Banovič
