Ljudje smo si omislili internet. Ker drugega kot sveta, v katerem živimo, ne poznamo, smo tudi v internet vnesli elemente vsakdanjega življenja. Že elektronska pošta je bila koncipirana na podoben način kot navadna – ime.priimek@naslov, kjer je tista afna po angleško »at«, torej »na naslovu«. Saj je logično. In potem je prišel splet, ki je dogajanju pod tazadnjo montiral jet-pack in ga potisnil naprej z vrtoglavo hitrostjo. Začele so nastajati nove storitve in funkcionalnosti in naenkrat smo začeli govoriti o neki navidezni resničnosti. A ne tisti iz začetkov, ko je to pomenilo tista čudna očala in sprehajanje po Doomu podobnim sobanam. Ne. Nastala je elektronska realnost, kjer imamo kar nekako še eno identiteto. Ali bolje rečeno, razširjeno identiteto. In kaj je s tem narobe? Kaj ima to opraviti z varnostjo? No, tu se začne moje »hipotetiziranje«.
Skozi leta smo ustvarjali dodatno ali navidezno resničnost. Pri tem smo se držali ideje, da je treba to navidezno ali dodatno resničnost čim bolj približati vsakdanjemu življenju. To pa zato, ker se v vsakdanjem življenju znajdemo, ker vemo, kako in kaj, ker imamo izkušnje. Toda ali je to res tako dobra ideja? Moja hipoteza je, da ni.
Ali je naše vsakdanje življenje res tako dobro, da je vredno preslikave v navidezni svet? Se sploh splača? Ali sploh svoj svet poznamo dovolj dobro, da smo ga sposobni kakovostno prenesti v navideznega? Ali ne bi bila boljša ideja, če bi v navideznem svetu začeli znova? Če bi začeli ustvarjati svet, v katerem bi eliminirali napake sveta iz mesa in krvi? Ali s takšnim razvojem, kot je bil, nismo zamudili pomembne priložnosti narediti tudi svoj svet boljši? Ali ne bi bilo bolje, če bi splet vzeli kot sociološki eksperiment, simulacijo in v njem poskušali odpravljati napake, ki jih delamo v realnem svetu, nato pa pozitivne rezultate prenesti v realni svet?
Žal se na tem mestu moja hipoteza zruši. Ne, tega nismo sposobni. In zato navidezni svet ne bo nikoli varen, tako kot ni realni. Navidezni svet smo naredili kot kopijo realnega. Že to, da nevarnosti imenujemo virusi, trojanci, črvi in podobno, je znak, da je res tako. Da iščemo analogije z realnim. In zato je najbolje, če se kar najbolje in najhitreje pripravimo tudi na elektronske nevarnosti. Druge navidezne resničnosti ne bomo dobili. Tudi z zasebnim internetom ne.
Moj mikro, Marec 2010 | Zoran Banovič
