Razlaga je zelo preprosta: TV-sprejemnik sicer ni deloval, ni pa tudi bil v celoti ugasnjen! Njegov majhen del je bil aktiven in vseskozi pripravljen za sprejem ukaza iz daljinskega upravljalnika. Da lahko ta del TV-sprejemnika deluje, potrebuje električno energijo. Vedno, tudi takrat, ko ga več dni ne vključimo! Zato pravimo, da so številne električne naprave sicer ugasnjene, vendar so še vedno v stanju pripravljenosti. V pripravljenosti so vse električne naprave, ki za prižiganje in ugašanje ne uporabljajo močnostnega električnega stikala, katerega delovanje spremlja glasen »klik«.

ENERGIJA ZA NIČ

Nekatere izmed naprav med stanjem pripravljenosti oz. mirovanja sicer počnejo nekaj, pogojno rečeno, koristnega (npr. kažejo uro), nekatere pa ne počnejo čisto nič, razen da porabljajo električno energijo (npr. zunanji napajalnik prenosnega računalnika). Še bolj drastičen primer je naprava, za katero se uporabnik zaveda, da ne počne nič, a je vseeno vključena. Tipičen primer takšne naprave je polnilnik za mobilni telefon. Praktično je, da je vključen v steno, uporabnik pa zvečer nanj priključi telefon. Čez dan je napajalnik vključen v vtičnico in tam čaka na mobilni telefon. Ravno zato (ker »vlečejo« električno energijo tudi takrat, ko te naprave ne uporabljamo), nekateri takšna »bremena« za električno omrežje imenujejo vampirska ali fantomska bremena.

Če se ozremo po domovanju, opazimo množico takšnih naprav, ki vse sicer večji del dneva mirujejo, a ta čas vztrajno porabljajo električno energijo. Gre za majhno količino energije, toda pri velikem številu naprav je to v celoti gledano precejšnja energija. Nekatere naprave sicer na sebi imajo močnostno stikalo (npr. TV-sprejemniki), toda to je običajno vedno v stanju »vključeno«. Še več, nekatere naprave sploh nimajo močnostnega stikala. To je lepo vidno po tem, da na stikalu za vklop, nameščenem na napravi, lepo piše »standby/on« ali »operate«. Če želimo zagotoviti, da takšna naprava v mirovanju ne porablja električne energije, moramo dobesedno iztakniti vtič iz vtičnice!

Še do pred kratkim je veljalo, da so takšne naprave v pripravljenosti za delovanje potrebovale nekaj vatov moči. Nekaj vatov, krat nekaj naprav, krat nekaj ur ... Zmnožek je velik in lahko znaša nekaj odstotkov celotne porabe električne energije v gospodinjstvu! Pred kratim smo v radijski oddaji slišali podatek, da lahko gre celo za do 10 % porabljene električne energije v gospodinjstvu! Groba ocena je, da (v globalnem merilu) delovanje naprav v pripravljenosti povzroča 1 % izpustov toplogrednih plinov (CO2).

Če takšno razmišljanje razširimo na celotno Slovenijo, lahko pridemo do količine energije, ki je proizvede ena hidroelektrarna. In samo za to, da so v našem domu nekatere naprave vedno (tudi ponoči) pripravljene za delo, pa če je to potrebno ali ne ...

Novi evropski predpisi, ki so v veljavi tudi pri nas, omejujejo največjo porabo novih električnih naprav, ki delujejo v stanju pripravljenosti oz. mirovanja, na 1W. Če to primerjamo s porabo starejših naprav, ki so imele porabo več kot 10 W, je prihranek očiten. Seveda pri tem ne gre prezreti, da se je v splošnem število različnih naprav, ki delujejo v pripravljenosti, povečalo za nekajkrat.

JE DELOVANJE NAPRAV V PRIPRAVLJENOSTI NUJNO?

Nekatere naprave morajo biti vedno pripravljene za delo. To so naprave, ki jih uporabljamo pri »kritičnih misijah«. Tipični primeri so npr. požarni alarmi, varnostni sistemi, protivlomne alarmne naprave, sistemi neprekinjenega napajanja pri računalniških sistemih ipd. Pri takšnih sistemih si je treba prizadevati za minimalno porabo energije v stanju pripravljenosti.

Med naprave, ki naj bi vseskozi bile pripravljene za delo, lahko štejemo, telefakse, računalnike, ki čakajo na klic, električne radijske budilke, podatkovne prikazovalnike (ure, termometri, vozni redi. ..). V to skupino sodijo tudi računalniške komunikacijske naprave (wi-fi točke, usmerjevalnik i...). Toda ali mora wi-fi res delovati tudi takrat, ko nikogar ni doma ali v poznih nočnih urah? Delujoče wi-fi naprave sevajo visokofrekvenčna valovanja, ki so jim v času, ko komunikacije ni, izpostavljeni vsi tisti, ki so v bližini.

Nekatere naprave imajo vedno aktiven del, ki se napaja iz akumulatorske baterije. Tipičen primer je ninterna ura v računalnikih. Baterija zadošča za nekajmesečno delovanje. Ko računalnik vključimo, bo ta baterija napolnjena in tako nared za naslednje delovanje brez zunanjega napajanja.

»STRANSKE« POSLEDICE DELOVANJA V PRIPRAVLJENOSTI

Pri vsem tem nismo še nič rekli o kakovosti električne energije. Med stanjem pripravljenosti naprave delujejo v posebnem načinu, za katerega je značilno, da je močno nelinearen in zato takšne naprave v omrežje oddajajo zelo veliko motenj, s katerimi onesnažujejo (lahko tudi motijo) elektroenergetsko omrežje.

Naprava, ki je vseskozi priključena v električno omrežje, je dovzetna za bližnji udar strele. Če je naprava izključena, je verjetnost, da bo zaradi bližnjega udara strele poškodovana, bistveno zmanjšana.

Vseskozi priključena naprava je izpostavljena električni napetosti. Seveda, načrtovana je tako, da to napetost z lahkoto prenese. Toda napetost je – napetost. Če lahko škoduje, naj je raje ni zraven!
Ko je naprava priključena, se v njej porabljena električna energija prej ali slej pokaže v obliki toplote. Ta toplota najbrž ne bo vzrok za požar, bo pa vplivala na »staranje« naprave. Zato lahko predvidevamo, da bo naprava z manjšo porabo v stanju mirovanja ne le bolj ekonomična, temveč bo imela tudi daljšo pričakovano življenjsko dobo.

Če je naprava v stanju pripravljenosti brezžični (wi-fi) usmerjevalnik, med delovanjem vmesnika wi-fi na neki način omogoča vdor v računalniški sistem. Seveda ne gre pozabiti niti na (ne)potrebno izpostavljanje visokofrekvenčnem valovanju.

Argument, ki ga nekateri uporabljajo proti izključevanju naprav, je termična diletacija (dihanje) vezij. Namreč, zaradi segrevanja in ohlajanja vezij pride do majhnih raztezkov in skrčkov, ki lahko razrahljajo kontakte in tako povzročijo okvaro. To gre tako daleč, da so v številnih podjetjih računalniki in zasloni vklopljeni cele dneve in noči. O prihranku energije, ki je lahko bistveno večji od cene morebitnih (zaradi termalnih diletacij) pokvarjenih naprav, tam ne premišljujejo.

KAKO ZMANJŠATI PORABO NAPRAV V PRIPRAVLJENOSTI?

Če se ta hip ozremo okoli sebe – ne moremo! Lahko pa skrajšamo čas, v katerem so naprave (sicer brez resnega dela, na katero so le pripravljene) priključene v elektroenergetsko omrežje. Če imamo recimo v stanovanju računalnik, zaslon zanj, tiskalnik, optični bralnik, lahko vse skupaj priključimo na podaljšek – razdelilnik z več vtičnic. Če računalnika ne uporabljamo, lahko s pritiskom tipke vse skupaj izključimo in tako privarčujemo nekaj električne energije.

Številne naprave potrebujemo le določen del dneva. Če uporabimo električno uro, lahko z njo zagotovimo, da je npr. mikrovalovno pečico možno prižgati samo takrat, ko smo načeloma doma: ponoči (ko spimo) in med delovnim časom (ko smo zdoma) najbrž nihče ne bo potreboval mikrovalovne pečice ali kavnega avtomata.

Podobno velja za številne avdio-video oz. hi-fi naprave. Če jih imamo priključene (prek razdelilnika) na eno samo vtičnico, lahko med daljšo odsotnostjo od doma (npr. vikend, dopust ...) vse skupaj izključimo s pritiskom tipke.

Eden od možnih ukrepov zmanjšanja porabe računalniških naprav v stanju pripravljenosti je razdelilnik, ki ga vključi aktiven USB-priključek. Ko računalnik prižgemo, ta prek USB- vmesnika vključi razdelilnik in tako tudi računalniške naprave (zaslon, tiskalnik, bralnik ...).

Za naprave, ki morajo biti vseskozi pripravljene za delo, naj bo eden izmed pomembnih kriterijev pri izbiri tudi poraba v pripravljenosti. Manjša poraba bo pomenila prihranek energije, obenem tudi manjšo termično in električno obremenjenost naprave, kar bo obenem pomenilo daljšo življenjsko dobo.

Sicer pa naj v splošnem velja: če kupujemo nove naprave, naj bo eden izmed kriterijev pri izbiri poraba energije v pripravljenosti. To se bo poznalo tako na računu za električno energijo, v nobenem primeru pa ne gre prezreti okoljevarstvenih posledic.

Moj mikro, maj 2011 | Zoran Banovič