Šifriranje podatkov (ali pa če rečemo datotek) na pomnilniku mobilnih telefonov je bilo mogoče že prej, vendar se je moral uporabnik zavestno odločiti, da bo funkcijo vključil. Applov in Googlov novi pristop je obrnjen. Nič se nam ni treba odločati. Podatki, kot so fotografije, sporočila, stiki v imeniku, opomniki, zgodovina klicev in tako naprej, so na pomnilniku naprave privzeto šifrirani. Nihče jih ne more prebirati, razen uporabnika, ki pozna kodo (PIN) za vstop. Ker šifrirnega ključa – ta se oblikuje samodejno, ko nastavimo in aktiviramo napravo – Google in Apple ne poznata, podatkov ne moreta predati državnim ustanovam, tudi če jih te zahtevajo s sodnim nalogom. Edina možnost je poznavanje gesla za vstop v telefon. Tu lahko nastopi težava. Običajna štirimestna koda PIN ne nudi velike zaščite, saj ima le 9999 kombinacij. Da se dokončno zavarujemo, vključimo zaščito naprave z močnejšim, večmestnim alfanumeričnim geslom. Če tega nikomur ne izdamo, je (skoraj) nemogoče, da bi kdor koli imel dostop do podatkov.
Namesto da bi potezo, ki bolj varuje uporabnike, pozdravili, so jo ameriški uradniki napadli. Med njimi tudi direktor agencije FBI. Prepričani so, da bo imela policija manj možnosti za uspeh, če ne bo sposobna na enostaven način prebirati podatkov iz zaseženih telefonov. Njihovo kalimerovstvo je prestopilo vse meje, saj so javno izjavili, da bodo zato novi iPhoni postali najljubša igrača pedofilov. Ko je izjava prišla v javnost, Android 5 še ni bil na voljo, zato so napadli Apple. Predvsem jih moti dejstvo, da niti Apple ne more prebirati podatkov s takšnih telefonov. Kar je do zdaj lahko počel in bil prisiljen sodelovati z organi pregona. Oba – tako Apple kot Google – pa sta se zaradi samodejnega šifriranja podatkov elegantno izognila pritiskom.
Ameriška revija Wired je zapisala, da se spet govori o problemu, za katerega so mislili, da je že rešen. Ameriška administracija pod vodstvom predsednika Clintona si je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prizadevala, da bi morali izdelovalci v vse potrošniške naprave, ki so sposobne šifrirati podatke, vgraditi možnost, da bi podatke lahko prebirali organi pregona na podlagi sodnega naloga. Agencija NSA je bila glavna pobudnica tega predloga. Nasprotniki so zagovarjali tezo, da so »zadnja vrata«, ki jih zahtevajo, sama po sebi nevarna. Šlo je za idejo univerzalnega ključa, ki bi dešifriral vse podatke, kot na primer poznamo univerzalni ključ, ki odpira vse ključavnice v stavbi. Pričakovali so, da bi se vsi spletni kriminalci zapodili za iskanjem univerzalnega ključa, enemu bi zagotovo uspelo in šifriranje podatkov bi postalo nepomembno. Hkrati bi bili tuji izdelovalci naprav v prednosti pred ameriškimi, saj njim univerzalnega ključa ne bi bilo treba vgrajevati v naprave. Razprava se je razpletla na videz v korist kritikom predloga, vendar ne po željah uporabnikov. Močno šifriranje podatkov v potrošniških napravah ni postalo običajen mehanizem varovanja, uveljavilo se je le na omejenih področjih (kot je šifriranje občutljivih transakcij prek interneta). Volk sit in koza cela. V resnici je zmago odnesla administracija, s tem ko šifriranje podatkov ni postalo nekaj popolnoma običajnega.
Zanimivo pa je, da Apple in Google kritizirajo, ker sta dopustila, da so pametni telefoni v zadnjih sedmih letih postali zlata jama za preiskovalce vseh vrst. V bistvu sta kriva, da imamo manj zasebnosti, ko želita popraviti svoje napake, pa jima želijo to preprečiti. Prav tako lahko pričakujemo, da ameriška administracija še ni rekla zadnje besede in da se ni vdala v usodo. Našla bo način, kako obe podjetji prepričati, da upoštevata njene zahteve. Ima celo lažje delo kot pred tremi desetletji. Obe podjetji sta ameriški, globalno gledano pa (skoraj) nimata konkurence. Bomo na koncu spet kratko potegnili uporabniki?
Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja
