Pri dizajnersko naravnanih fotografijah gre večinoma za izpostavljeni grafični, barvni in kompozicijski vidik, ki je zelo tipičen in prilagojen potrebam v dizajnu. Za potrebe dizajna prevladujejo barvno izčiščene fotografije, z večjimi enakomernimi ploskvami. V splošnem smislu so uporabne predvsem bolj sterilne fotografije, s katerih se po potrebi z lahkoto izreže potreben del. Torej, fotografija je gradbeni element v dizajnu in mora zadovoljevati specifične zahteve.

Dizajnerja ne zanimajo toliko fotografov slog in sama pripovednost ter v končni fazi vsebina in kakovost fotografije, pač pa primernost fotografije, znotraj njegovih zahtev in publikacije, ki jo oblikuje. Dostikrat o videzu dizajna odloča tudi naročnik, ki pa ni nujno, da ima določeno predznanje v dizajnu in fotografiji, zato tudi veliko število zelo povprečnih in monotonih fotografij, ki jih vidimo v raznih publikacijah.

Microstock agencije, kot so Istock, Fotolia, Shutterstock in druge, so pred leti na trg fotografij, vpeljale popolnoma nov sistem prodaje, ki temelji na internetu in licencah »royalty free« za uporabo fotografij. Te licence dovoljujejo uporabo fotografij za splošne namene v dokaj velikih nakladah, ob enem pa se lahko ista fotografija proda neomejenemu številu kupcev. Tak način prodaje, ki temelji na množičnosti uporabe in prodaje, je precej znižal cene kakovostnih fotografij in jih tako naredil dostopne za širši krog uporabnikov.

S pojavom interneta pa se je povpraševanje po cenejših fotografijah še povečalo. Pred nekaj leti, ko se je pojavil trend microstock, so nastale številne agencije, ki so ponujale poceni fotografije. Vendar se je sčasoma trg prefiltriral in ostale so agencije, ki na profesionalen način ponujajo kakovostne fotografije. Dizajnerji so tako dobili to, kar so že dolgo iskali. Večina kupcev microstock fotografij so ravno oni. Za določene fotografe pa se je tako vzpostavil trg, kjer lahko prodajajo svoje fotografije in s tem kar nekaj zaslužijo, pri tem pa jim ni treba iskati kupcev. Vendar je uspešna prodaja fotografij prek microstock agencij tesno povezana z zahtevami največjih kupcev, torej z upoštevanjem dizajnerskih potreb. Tako mora fotograf prilagoditi svoj slog fotografiranja in tematiko, če hoče, da se bodo njegove fotografije dobro prodajale, kar pa kaj kmalu pripelje do zaprtega kroga. Mnogim fotografom se zgodi, da preprosto v fotografiji ne iščejo več novih prijemov in ne razvijajo lastnega sloga, tako se njihov razvoj ustavi na določeni točki.

Za mlajše fotografe, ki se tako kalijo v fotografiji pa je microstock način fotografiranja lahko v smislu osebnega pristopa in sloga tudi usoden. Res je, da imajo microstock agencije pri sprejemu fotografij zelo visoke tehnične standarde, ki jih fotograf preprosto mora upoštevati, če hoče, da so njegove fotografije v ponudbi, vendar pa to ni edino merilo za kakovosti fotografij, nikakor se ne bi smel zanemarjati vsebinski in avtorski vidik, ki pa je pri microstocku zelo zapostavljen, v končni fazi pa se bolj umetniške in avtorske fotografije na tak način tudi zelo slabo prodajajo.

Vendar se je treba zavedati, da brez fotografij, ki nosijo avtorski pečat in so tako po vsebinski kot tudi fotografski plati kakovostne ne bo vrhunskega dizajna. Torej nas tak način produkcije in prodaje fotografij sili v monotonost ter avtorsko podpovprečnost, kar pa se nato v končni fazi odraža tudi v dizajnu, ki, če temelji na takšni povprečni fotografiji, ni nič več kot to.

Torej, fotografija in dizajn sta različna svetova in ne bi bilo prav, da bi se komercialna uporaba enega ali drugega podredila samo enemu. Zahteve, ki jih imajo microstock agencije do fotografa pri prodaji fotografij, bi lahko malce karikirano opisali tudi tako:
To je nekako podobno temu, kot če bi se odločili igrati violino, se vpisali v glasbeno šolo, kjer bi nam naročili, da si moramo kupiti vrhunski in drag inštrument, ki bo izpolnjeval njihove tehnične zahteve, vse, kar bi se nato pričakovalo od nas, pa je, da bi znali to violino res dobro uglasiti in zaigrati nanjo vse glavne tonske lestvice. Kaj več pa nekako ne bi bilo potrebno, saj bi pomenilo balast, ki ni zaželen, ker se pač ne prodaja dobro.

Moj mikro, Maj 2009 | Bojan Stepančič