Poleg prodajalcev zabavne elektronike so se hitro zganili tudi redistributerji televizijskih signalov. T-2 je tri promocijske kanale že vključil v svojo programsko shemo, Telemach in Siol pa omogočata ljudem, da si tehnologijo ogledajo v njihovih prostorih. Kateri model je pravi? Res je, da je uporabnikov, ki imajo oziramo bodo imeli ustrezne televizorje, malo, zato je vprašljiva smotrnost ponujanja nečesa, česar večina ne more gledati. Prav tako je vprašljiva kakovost teh promocijskih vsebin. Tisto, kar smo videli (v prostorih podjetja T-2), je različne kakovosti. Vsebina, posneta s 3D-kamerami, je zadovoljive kakovosti, ne moremo pa enako trditi za tisti del vsebine, ki ji je bila globina dodana naknadno. Zaradi nenaravnega zamika med dvema slikama smo občutili napetost v očeh, gledanje pa je bilo zato utrudljivo.

Ni pa za operaterje nič kaj težavno 3D-programe vključiti v svojo ponudbo. Vsak sprejemnik (STB za IP ali kabelsko televizijo), ki zna prebrati HD-program, bo znal prebrati tudi tega. Na televizorju, ki 3D ne podpira, je tak program viden kot dve sliki, ena zraven druge (slika zraven slike), 3D-televizorji pa jih znajo prikazati v sekvenci. Tako kot je prav, in z očali boste imeli občutek globine. Problem je lahko le v pasovni širini oziroma v omejitvah dostopnega omrežja. Res dober HD-program, brez prevelike stopnje stiskanja, lahko zasede tudi 18 Mb/s (T-2 trdi, da originalni signal dodatno ne stiska, drugi pa naj bi jih), kar pomeni, da bi njegov 3D-ekvivalent zahteval vsaj 36 Mb/s (ali celo več). Za optična omrežja nič posebnega, za bakrena (ADSL, VDSL) in kabelska omrežja pa je to lahko nepremostljiva ovira. Kakovost na domu bo tako zelo odvisna od stopnje stiskanja, ki si jo bodo privoščili operaterji zaradi omejitev lastnih omrežij. Kot zanimivost − Telemach iz satelita jemlje promocijski Eurosportov 3D-program, katerega pasovna širina je le 12 Mb/s.

Odločitev T-2, da v svojo ponudbo vključi tri 3D-programe, je vprašljiva še z enega zornega kota. Gre za promocijske programe, kjer se vrti ena in ista, bolj ali manj kakovostna vsebina. Promocijski kanali so za operaterja brezplačni, ker pa imajo majhno vrednost za uporabnike, se je T-2 za ta korak verjetno odločil le zato, da se lahko pohvali, da je bil prvi. Resne vsebine, programi, predvsem športni dogodki, pa zagotovo ne bodo brezplačni, in šele ko bodo operaterji uporabnikom za 3D-programe izstavili dodatne račune, se bo izkazala njihova uporabna vrednost. O primernosti te tehnologije se bodo zato mnenja še kresala. Tehnologija nas sili, da se iz skupinskega gledanja, kjer med seboj klepetamo, se objemamo, jemo, preselimo v lasten zaprt prostor za očali. Interakcija z bližnjimi bo tako manj pristna. Tako vsaj sodijo nekateri. Paranoja ali realnost? Dejstvo je, da očala, primerno zatemnjen prostor, ki je prvi pogoj za kolikor toliko primerno gledanje, manjša razdalja gledanja, ožji vidni kot, naredijo gledanje intimnejše, pa čeprav nekdo sedi poleg vas. Si tega doma res želimo?

Moj Mikro, junij 2010