Iz najrazličnejših poročil je mogoče videti, da se zavedanje o nujnosti prehoda na IPv6 povečuje. V Evropi je bilo vloženih veliko sredstev v raziskovalne projekte na temo prehoda na IPv6 in v praktične izvedbe omrežij. Slovenija mora temu slediti. Najaktivnejša za prehod na IPv6 sta ARNES (www.arnes.si) in Slovenska iniciativa, združena v zavodu Go6 (http://go6.si/). Praktične izvedbe kažejo, da IPv6 dosega potrebno zrelost ter omogoča gradnjo stabilnih omrežij velikih razsežnosti. Žal pa se na drugi strani kaže, da je število prehodov na IPv6 bistveno manjše od pričakovanj in napovedi, ki smo jih bili deležni v preteklih letih. Zato se samo po sebi po postavlja kopica vprašanj. Kako narediti prehod na IPv6, zakaj se prehod na IPv6 ni zgodil že pred leti ...? Odgovore na ta in druga vprašanja je poskušal dati 24. delavnica o telekomunikacijah VITEL z naslovom Prehod na IPv6 (www.ezs-zveza.si/vitel/24delavnica/), ki je bila na Brdu pri Kranju od 19. do 20. aprila. Na delavnici so prisotni poskušali najti odgovore na odprta vprašanja, izmenjati praktične izkušnje pri uvajanju IPv6 doma in v tujini in spoznati primere dobre prakse. Spoznati je bilo mogoče tudi tranzicijske mehanizme in njihovo praktično uporabno vrednost. Večkrat je bilo tudi izrečeno opozorilo, da prehod na IPv6 pomeni več kot le prenaslavljanje spleta. Podcenjevanje prehoda lahko pripelje do zapletov pri izvedbi, časovno stisko in nepotrebne napake. Navedeno pa se lahko pokaže v obliki resnih zapletov in težav pri uporabi storitev in slabi uporabniški izkušnji ter nikakor ne nepomembnem dejstvu – višjih stroških.
Rezultat sedemindvajsetih predavanj, ki so jih pripravili predavatelji z različnih področij (akademska sfera, proizvajalci opreme, ponudniki, predstavniki državne uprave in posamezniki), so tudi določene ugotovitve in sporočila. Prehod na IPv6 se ni zgodil, ker posamezni akterji za prehod niso videli pravega poslovnega modela. Namesto tega so videli le vlaganja in stroške vzdrževanja, po drugi strani pa ni bilo potrebe s strani uporabnikov in ISP-jev in ni bilo pričakovati dodatnih prihodkov iz tega naslova. Posledici sta tudi nepovezanost v celotni verigi ter medsebojno čakanje. Zato sta potrebna pozitivna motivacija s strani oblikovalca IKT-strategije na nacionalni ravni pripravljenost vseh akterjev. Pomembno se je zavedati dejstva, da lahko pripravljenost na IPv6 pomeni konkurenčno prednost. Pogoji za to pa so sistematično izobraževanje, sodelovanje, izmenjava izkušenj ter poznavanje primerov dobrih praks. Prehod na IPv6 je v jedrnem omrežju obvladljiv. Drugačna pa je slika pri omrežju za dostop, saj je predvsem področje CPE dokaj nepripravljeno. Vsi standardi še niso pripravljeni in oprema ni brez napak.
Posledica navedenega in nezdružljivosti med IPv4 in IPv6 je, da bo prehod postopen. Sobivanje obeh protokolov bo nedvomno dolgotrajno. Zaradi pretekle neaktivnosti in nepotrebnega čakanja bo nujna uporaba prevajalnih mehanizmov. Potrebna bo tudi ustrezna regulacija trga naslovov IPv4, saj je ta manjše zlo kot črni trg. Trenutno še ni jasno, kdo bo prevzel glavno vlogo pri regulaciji (IANA, RIPE, države...). Pripravljen bo tudi ustrezen dokument za prehod na IPv6 v Sloveniji, ki bo dodaten vzvod za prehod in mora biti skladen z evropskimi in širšimi svetovnimi usmeritvami. Končajmo z mislijo enega od predavateljev: »Ukrepajte zdaj, da boste imeli dovolj časa odpraviti vse težave, ki vas čakajo.«
Moj Mikro, junij 2010 | Marko Koblar
