Tako sem se pogovarjal s prijateljem, ki je direktor večjega slovenskega servisa. Lastniki mu dihajo za ovratnik, ker želijo več dobička, on pa ne ve, kje naj ga vzame, ker strank preprosto ni, tuja podjetja, katerih izdelke njegov servis popravlja, pa iz leta v leto nižajo sredstva, namenjena garanciji. Bil je zelo jasen. Ljudje imajo doma več kot en sam računalnik. Včasih so, ko se je eden pokvaril, tega prinesli na popravilo, danes pa raje ne, saj ostali še vedno delajo. Bodo pač malce potrpeli. Po podobni logiki tudi ne kupujejo novih računalnikov. In to seveda občutijo trgovci. »Ne vemo, kaj se dogaja. Do februarja je bila prodaja normalna, nato se je ustavilo. Kot da bi nekdo potrošnjo preprosto odrezal.« Kaj se dogaja? Zakaj ljudje ne trošijo? Če ne bo potrošnje, ne bo rasti, so me svarili vsi, s katerimi sem se zadnji mesec pogovarjal.

Vse to je res, vendar obstaja, kot vedno, tudi druga plat medalje. Na primer ta, da so tehnični izdelki v tujini cenejši. Skoraj vsi. Zato ne razumem, zakaj bi kupil računalnik, televizor, tiskalnik, črnilnik ali kar koli v slovenski trgovini, če je v tujini ceneje, kupim lahko prek aplikacije za pametni telefon, naročeno pa mi dostavijo na dom. Sicer ne vse, veliko pa. Tudi če ni dostave, se vedno najde način, kako lahko želeni izdelek dobimo. Zato razumem prijatelja, ki pravi, da ničesar ne kupuje v Sloveniji. Niti konektorjev za kable UTP ne, ker se mu zdi neumno, da tu za deset plača toliko kot na eBayu za sto. Pa čeprav jih toliko ne potrebuje. Podobno velja tudi za servise. Uradni servisi imajo svojo ceno, servisi na črno pa enako naredijo za pol manj. Res je, da prvi stojijo za svojim delom in vsaj v večini primerov kvalitetno opravijo svoje delo, če ga ne, pa so dolžni popravljati, dokler napake na odpravijo ali pa kako drugače ne pomirijo kupca. Odgovornost, da bo kaj narobe, je v drugem primeru popolnoma na strani kupca. A dileme skorajda ni. Če servis za popravilo zahteva na primer sto evrov, popoldanski serviser pa petdeset, potem smo v današnjem položaju, ko ne vemo, kaj bo, koliko časa bomo še imeli službo in ko nam prav pride vsak evro, pripravljeni tvegati.

Morda je v tem razlog, da se je potrošnja prejšnji mesec ponekod ustavila. Kupci so se iz trgovin preselili v diskonte, več tehničnih izdelkov pa kupujemo v tujini. To pomeni, da se stvari ne bodo dosti popravile, tudi če po kakšnem čudežu čez noč zaveje optimizem med državljani. Tisti, ki so se navadili kupovati drugje, bodo s tem nadaljevali. Zgodilo pa se je tudi to, na kar opozarjamo že nekaj časa – tehnični trgovci, pa tudi ljudje, ki vodijo predstavništva globalnih podjetji v Sloveniji, se niso pripravljeni spoprijeti z novo realnostjo in delati več za manj zato, da bi bile cene tehničnih izdelkov v Sloveniji primerljive s cenami v tujini. Njim jamranje ne bo pomagalo.

Moj mikro, april 2012 | Marjan Kodelja |