Konec lanskega leta je po Sloveniji završalo. Ljudje so šli na cesto, ker jim je bilo dosti »jahanja« oblastnikov. Upamo le, da ta složnost vsaj dela slovenskega naroda, in energija, ki je s tem nastala, ne bosta prehitro zamrli in bodo demonstracije trajale toliko dolgo, dokler resnično ne bo prišlo do sprememb. Razlogi za jezo ljudi pa niso le politični. Dovolj nam je izprijenega ekonomskega sistema, kjer je vrlina le čim večji dobiček, lažno dobrikanje kupcu in vse bolj izražen pohlep. Namesto da bi bilo vodilo slovenskih trgovcev za kupca najti čim nižjo ceno, je ravno obratno. Vse izrabijo in vse naredijo za to, da bo kupec za izdelek plačal čim več. Uspelo jim je izolirati slovenski trg do te mere, da so cene zabavne elektronike višje kot na trgih okoli nas, pri tem pa brez sramu ljudi prepričujejo, da bodo v primeru nakupa tam imeli težave. Garancija ne bo veljala, ne bodo imeli slovenskih menijev in navodil za uporabo, skoraj trdijo, da pri nekaterih kategorijah izdelkov obstaja možnost, da ti pri nas sploh ne bodo delovali tako, kot bi morali. Seveda pa teh težav ne bo, če bodo kupci raje kot ceneje v tujini izdelek dražje kupili pri njih.

Od letošnjega poletja sem z enim očesom spremljal dinamiko cen dveh modelov 55-palčnega televizorja. Cena Philipsovega (55PFL5507k) je bila na začetku prodaje postavljena na slabih 1500 evrov, za Samsungovega (UE55ES6100) pa so hoteli še približno stotaka več. Tako veliki LCD-televizorji so zanimivi »tiči«, saj kupci, če se že odločijo za takšno velikost, veliko raje posegajo po tehnologiji plazemskih televizorjev. Proizvajalec pa jih vseeno ima v svojem prodajnem programu, jih izdeluje v količinah, ki si jih (zaradi le njemu znanih razlogov) sam zastavi, in jih nato po načelu ne moreš kupovati »a la carte«, temveč le po kompletih, v katerih je malo tega in malo onega, vsiljuje trgovcem. Ker kupci nad njimi niso najbolj navdušeni, jim ostajajo v skladiščih, in bolj ko se bliža konec leta, bolj je izražena njihova želja, da se jih čim prej znebijo. Cene so zato začele padati in se konec lanskega leta (2012) ustalile nekako pri 1131,85 evra za Philipsovega in 1069 evrih za Samsungovega (obe ceni sem našel na mimovrste.si, morda so zdaj še nekoliko nižje). Zanimivo pa je, da v tem času niso padle cene enako velikih plazemskih televizorjev. Bolj ali manj jih ponuja le še Panasonic oziroma so ti najboljši, povpraševanje je večje od ponudbe in zato je cena stabilna. A tudi pri njem je opaziti, da so v tujini cenejši. Drugače se ne bi izplačala zgodba, ki sem jo preveril in jo opisal v nadaljevanju. Našel sem novodobnega Martina Krpana.

Že nekaj časa vem za obstoj oseb, ki lahko priskrbijo naprave občutno ceneje, kot so pri nas. Ne oglašujejo se na televiziji, veleplakatih ali oglasih v tiskanih medijih, »kakovost« storitve in kako navezati stik z njimi pa se širita med ljudmi. Kar je najboljša reklama. Ko ga pokličete, mu poveste, kaj potrebujete, lahko konkretni model ali le značilnosti naprave, ki jo iščete. On pa vam pove, kaj vam lahko dostavi oziroma po kakšni ceni. Pa sem to tudi naredil, da preverim, kako je s tem. Najprej sem omenil konkretno Philipsov model, nato pa širše, da iščem 55-palčni LED-televizor. Philipsa ni imel, ker bolj dela s Samsungom, zato mi je predlagal omenjeni model, zanj pa je zahteval 950 evrov na roko. Bila je sredina novembra, takrat je bil ta pri nas 1150 evrov, kar pomeni, da mi je dal 200 evrov popusta. Naj bo, čeprav sem se malo bal, kaj za vraga bom dobil. Ukradeno robo? Izkazalo se je, da ne. Tip se je namreč odpeljal do bavarske prestolnice, tam ima svoj kontakt, sumim, da Samsungovega distributerja, vzel naročeno (poleg mojega sem skupaj s še enim kupil tri televizorje, 55-, 40- in 32-palčnega) in vse pripeljal domov. Naj še omenim, da je imel vozilo polno televizorjev, saj nisem bil njegova edina stranka. Očitno se mu je izplačala pot do Nemčije, meni pa tudi. Plačal sem dvesto evrov manj, kot je v tistem času zahteval najbolj ugoden slovenski trgovec.

Ne bom se poglabljal v to, ali gre pri tem za kršitev slovenske zakonodaje, ker ne vem, kako novodobni »tihotapec« svoj zaslužek prikaže državi. To je njegov problem. Garancija je lahko težava. Sicer imam garancijsko izjavo, vendar se hkrati zavedam, da z njo ne bom dosegel skoraj nič na slovenskem servisu. Tudi to je rešeno. V primeru okvare v garancijskem roku pač spet pokličem tipa, ki mi je televizor prinesel, in vse bo uredil. Tak glas vsaj kroži o njem in nimam razloga, da bi o njem dvomil. Sicer pa, da bo televizor prenehal delovati v garancijskem roku, je malo verjetno, bolj verjetno je, da bo po izteku tega. Glede tega sem popolnoma na istem, kot če bi televizor kupil v Sloveniji. Pričakovano televizor nima slovenskih izbirnikov (menija). Zame je dovolj, da ima angleškega oziroma mi je to še bolje, ker se nekako med slovenskimi besedami v menijih tehničnih naprav slabše znajdem. Očitno je tudi, katerim trgom je izdelek namenjen. Pri nastavitvah držav lahko izberem le Nemčijo, Švico ali Avstrijo. Pred leti so nas strašili (vsaj pri DVB-T sprejemnikih), da zaradi tega televizor ni združljiv s slovenskimi omrežji. Odkar skoraj vsa Evropa pri vseh načinih distribucije TV-signala uporablja kodek mpeg4, s tem ni več težav. Moj novi televizor sem brez težav priključil na omrežje slovenskega kabelskega operaterja. Televizor deluje, nič me ne moti, če ne delajo nekatere aplikacije, ki pač niso za naš trg, predvsem pa sem zadovoljen, da sem plačal manj.

Še bolj bi bil zadovoljen, če bi lahko za isto ceno kupil televizor v slovenski trgovini. Bojim pa se, da to še lep čas ne bo mogoče. Vedno trčim ob velike marže, s katerimi so vajeni delati slovenski trgovci in ki se jim ne nameravajo še lep čas odpovedati. Čeprav s tem omogočajo, da nekdo služi na vsaj sumljiv način. Ekonomska logika je razumljiva. Če je nekaj nekje ceneje, se vedno najde nekdo, ki to prinese tja, kjer je dražje. Po drugi strani pa mi postaja tudi vseeno, ali gre za kršenje zakonodaje. Tako kot protestniki na slovenskih ulicah začenja tudi meni presedati, da so mali »kriminalci« vedno in hitro kaznovani, veliki pa nikoli. Država ščiti bogate, ne pa tudi ljudi. Že nekaj let opozarjam na razliko v cenah naprav, pa se do danes še nič ni spremenilo. Očitno bomo morali prav vsi začeti kupovati v tujini (sami ali s pomočjo), da bomo trgovce prisilili k ljudem bolj prijaznim in predvsem evropsko konkurenčnim cenam.

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Marjan Kodelja |