Videoposnetki Islamske države, namenjeni zahodnim medijem – o tem, kaj prikazujejo, ne bi izgubljali besed –, niso narejeni s poceni kamero ali celo z mobilnim telefonom, kar bi od nevednih ljudi, kakor označujemo člane te teroristične organizacije, pričakovali. Posnel jih je snemalec, ki ve, kaj počne, in s profesionalno opremo. Podobno velja tudi za prisotnost organizacije na spletu. V svojih vrstah imajo dovolj izobraženih računalničarjev, ki znajo splet izkoristiti za promocijo in za komunikacijo med pripadniki.

Za Al Kaido iz časov Osame bin Ladna se je vedelo, da uporablja računalniške tehnologije za izmenjavo zaupnih informacij. Te so skrivali v slikah in drugih datotekah z metodo steganografije. Preprosto povedano, z uporabo ustreznega programa zapišemo zaupno sporočilo v na primer na prvi pogled nedolžno fotografijo. Težko je ugotoviti, da ta skriva sporočilo, prebere pa ga lahko le oseba, ki ve, kje in kako ga poiskati. Al Kaida naj bi pri svojem delovanju manj uporabljala moderne komunikacije, saj se je bala, da bi te izdale skrivališča teroristov. Islamska država (tudi ISIS) je uporabo modernih tehnologij dvignila na novo raven. Zelo dobro vedo, kako tehnologijo uporabiti, ne da bi jim to škodovalo, in kako jo uporabiti za širjenje idej ter novačenje borcev.

Ne eni strani imamo fenomen skrajno brutalne teroristične organizacije, na drugi pa sposobnost, da prek spleta doseže veliko uporabnikov. Ne gre samo za videoposnetke, ki so posneti na tak način, da jih zahodni mediji pogosto objavljajo, tu je še sposobnost organizacije, da širi svojo ideologijo prek družbenih omrežij, s ciljem pritegniti čim več mladih borcev iz zahodnega sveta, ki pa jih najlažje doseže ravno prek spleta.

Čivkanje brez vednosti uporabnika

Med aprilom in junijem lanskega leta je ISIS na Google Playu, tržnici mobilnih aplikacij za operacijski sistem Android, legalno ponujal svojo aplikacijo z imenom The dawn of glad tidings. Na svoje telefone jo je preneslo med pet in deset tisoč uporabnikov. Ni veliko, zagotovo pa bi jih bilo še več, če aplikacija ne bi bila na začetku poletja umaknjena iz tržnice. Aplikacija ponuja informacije o »državi«, njenem širjenju in redno tudi takšne in drugačne »propagandne« novice. Kar bi moralo uporabnika že takoj zmotiti, je zahteva za dovoljenje do veliko več sistemskih virov telefona, kot je to potrebno za novičarsko aplikacijo. Med drugim dovoljenje za spreminjanje podatkov na pomnilniku telefona in dostop do podatkov vmesnika Wi-Fi. Aplikacija pa ima še skrito funkcijo. Ugrabi morebitni račun Twitterja in objavlja čivke. Na dan, ko je ISIS osvojil iraško mesto Mosul, naj bi na uporabnikove telefone nameščene aplikacije objavile 40 tisoč čivkov. Islamska država je tako izničila trud družbenega omrežja, ki je zapiralo njene »uradne« račune, hkrati pa je dosegla veliko več pozornosti med uporabniki omrežja, kot bi ga, če bi čivki izvirali le iz njenih računov.

Preganjani na družbenih omrežjih

Ko je zahod dojel, kaj Islamska država počne na spletu, so začeli zapirati njene uradne račune na družbenih omrežjih, kot sta Facebook in Twitter, Google pa je iz tržnice umaknil aplikacijo. To pa še ne pomeni, da te ni več. Imajo jo še vedno uporabniki, ki so jo namestili, ko je bila na voljo, zelo verjetno pa na spletu najdemo tudi namestitveno datoteko apk. Nismo se je trudili iskati. Še vedno so pripadniki organizacije člani družbenih omrežij, čeprav njihove račune večinoma takoj zaprejo, ko drugi uporabniki opozorijo nanje. ISIS pa se širi tudi na druga, manj priljubljena družbena omrežja.

Diaspora je decentralizirano družbeno omrežje, brez osrednjega strežnika. Vsak uporabnik prevzame skrb za omrežje. Člani se med seboj spodbujajo, naj se blokirajo vse dejavnosti Islamske države v omrežju, kar pa je zaradi odsotnega centralnega nadzora težko. V tem omrežju lahko teroristi dokaj neovirano širijo svoje lovke. Z milijonom uporabnikov je omrežje v primerjavi s Facebookom palček, a ni nepomembno za novačenje simpatizerjev in borcev.

Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja |