Raziskovalni laboratoriji, ki so del tehnoloških podjetij, so danes vanje drugače umeščeni, kot so bili v prejšnjem stoletju. Laboratorija podjetij Bell ali Xerox imata še danes sloves inovativnih organizacij tistega časa, vendar sta se oba ubadala s podobno težavo. Z njunimi 'iznajdbami' oziroma 'inovacijami' se največkrat nista okoristili podjetji, katerega del sta bili, temveč manjša, bolj iznajdljiva podjetja, ki so prerasla v tehnološke velikane. Ti pa so se nekaj naučili, zato so njihovi raziskovalni centri bolj povezani s podjetjem kot s celoto, zato se načini in časi nastopa nove tehnologije 'razvijajo' vzporedno z razvojem tehnologije same. Nekoliko drugače povedano to pomeni, da so raziskovalni oddelki močneje povezani s 'tovarno', kot so bili nekoč. Justin Rattner, tehnični direktor (CTO) in direktor Intelovih raziskovalnih laboratorijev, je pri tem nakazal nekaj smeri, v katerih trenutno poteka razvoj. S tremi besedami jih je opisal kot vizijo gradnje pametne, trajnostne in vključujoče družbe. V okviru tega poteka petnajst projektov, ki bodo po njegovih besedah v naslednjih desetih letih spremenili življenje ljudi. Področje pa je široko, pametna mesta, domovi, pisarne, cestna infrastruktura in tehnologije, ki bodo spremenile načine, kako kupujemo, komuniciramo in vozimo. Hkrati pa je povedal še nekaj. Od vsakega dolarja, ki ga podjetje vloži v razvoj, gre polovica za raziskave, ki so neposredno povezane z dejavnostjo podjetja (aplikativne raziskave), druga polovica pa v bolj dolgoročno naravnane raziskave, ki nimajo takojšnjega vpliva na prihodek podjetja.

Opaziti je, da se vsa tehnološka podjetja premikajo v isti smeri, razlike med njimi so le v podrobnostih. Pametna mesta, pametna infrastruktura, to smo že slišali pri IBM-u, avtomobile, ki vozijo sami, razvija Google in proizvajalci avtomobilov, ki so se vsaj na papirju zavezali tudi razvoju električnih vozil. Prvotna navdušenost zanje se je polegla, po novem se več govori o hibridih. Za vse te 'obljube' prihodnosti je značilno, da se zanašajo na podatke. Oziroma na ogromno količino podatkov, ki jih zagotavljajo uporabniki, tipala, pametne naprave, ki so sposobne komunikacije med seboj. Druga zvenečnica je računalništvo v oblaku, mimo katerega ne more niti Intel. Le da razmišlja o bolj zmogljivem oblaku, ki bo sposoben poganjati aplikacije in storitve, potrebne za popolni nadzor večjega mesta. Podobno niso mogli mimo mobilnosti. Kaj je treba tu storiti? Čeprav je polovica visokoizobraženih udeležencev konference sem ter tja prenašala iPade, Intel trdi, da so ti tablični računalniki nočna mora vzdrževalcev poslovnih informacijskih sistemov. Mobilne naprave, tablice in telefoni bodo postali bolj varni, v sklopu tega cilja že poteka nekaj raziskovalnih projektov. Morda nas je malce le presenetila izjava direktorja Intelovih evropskih raziskovalnih laboratorijev, da bo Intel poleg Applovega, Googlovega in Microsoftovega ekosistema mobilnih naprav oblikoval še svojega. Pri tem je zanimivo, da njegov ekosistem ne bo temeljil na enem operacijskem sistemu. Za Intel je pomembno, da bodo mobilne naprave imele njegove čipe, odločitev za operacijski sistem pa bo prepuščena uporabnikom. Tisto, kar Intel trenutno zanima, je več jeder, v vseh mogočih napravah, kar pomeni njegovi čipi, kjer koli je že mogoče.

Projekt pametnega mesta, natančneje rečeno 'mesta, ki sebe čuti', poteka v Dublinu. Mesto so opremili z različnimi tipali (kje je prometni zamašek, kje je prišlo do izlitja nevarne kemikalije …), pozneje bodo potrebne podatke zagotavljale tudi mobilne naprave uporabnikov. Podatke zbira in analizira programska oprema v oblaku, ki vodstvo mesta takoj obvesti o nepričakovanih dogodkih. Mi pa se lahko vprašamo: koliko so takšne tehnologije, ko bodo komercialno dosegljive, primerne za manjša mesta? Raziskovalcev seveda ne zanima, koliko bo nekaj stalo, zanima jih razvoj zanimivih tehnologij. Ker pa je bil dogodek v Evropi, Intel ni varčeval pri pohvalah Evropske unije. Dodal je le še, da nam lahko Intel pomaga, da z uporabo njegovih tehnologij postanemo energetsko učinkoviti, energetsko neodvisni, razvijemo kup novih storitev in odpremo nova delovna mesta. Nas pa je presenetil finski doktor Markku Markkula, ki ni nič tarnal zaradi postopnega umiranja Nokie. Po njegovem prepričanju je to pravzaprav velika priložnost. Sposobni in talentirani ljudje, ki so odšli iz tega podjetja, nekoč največjega finskega ponosa, ali pa so jih odpustili, so zdaj prisiljeni iskati nove poslovne priložnosti. Iz tega pa se lahko izcimi veliko dobrega. Morda bi se lahko tudi mi kaj iz tega naučili?! Ni nujno, da je propad velikih gradbenih podjetji le katastrofa za našo državo.

Moj mikro November December 2012 | Marjan Kodelja