Ne vem, kaj mi je, a zadnje čase vedno bolj zamenjujem črke v besedah. In kdaj sem to opazil? Že pred časom. Pravzaprav takrat, ko sem ugotovil, da nekatere besede konstantno pišem narobe in sem v urejevalniku besedil vključil samopopravke in svoje napake lepo vnesel notri. Nekaj časa je bilo vse lepo in prav. Pisal sem kot profesionalec, pa čeprav profesionalec, ki se je igral z ostrim nožem in ima le tri prste na vsaki roki. Nekaj časa. Potem pa so se začele pojavljati nove napake. ... na speltu rpebiramo …, ... to ap ej ..., …rzalično…, oziroam ... Pa sem tudi to počil med samopopravke. In je bilo malo bolje. Dokler nisem bil prisiljen napisati daljši sestavek v nečem, kar nima samopopravkov. »O muj Jejzus!« so rekli v starem slovenskem filmu. Ko sem stvar po končanem pisanju še enkrat prebral, sem ugotovil, da sem res disleksičen. Skoraj vsaka tretja beseda je bila fuč. Kaj mi je?

Malo sem razmišljal o tem in ugotovil, da je razlogov lahko več. Lahko da sem z leti postal prehiter in nimam potrpljenja, da bi nekaj napisal tako, kot je treba. Preveč hitim? Mogoče. Če pišem počasneje, je besedilo sicer pravilno, a kaj, ko se mi zgodi, da izgubim misel. Mi torej nagaja spomin? Načeloma ne. Koncentracija? Mogoče. No, pa sem malo vprašal še svoje kolege, ki veliko pišejo. Uh! Na moje olajšanje jih je kar nekaj reklo, da opažajo, da zadnje čase ne najdejo prave tipke, še bolj pa jih muči njihovo zaporedje. In tudi oni se v veliki meri opirajo na sisteme samopopravljanja. Torej le nisem sam …

Sistem samopopravkov je sicer v redu, a ni vsemogočen. Tudi črkovalnik ne. In potem se zgodi, da skener »umirite« namesto »umerite«, ker urejevalnik besedil kar sam popravi napako. Ali pa ima nekdo »nogo hišo« in ne »novo hišo«, ker črkovalnik pač ne razume konteksta in ne more ugotoviti, da gre za napako. Samopopravki, črkovalniki in podobno je torej čisto podpiranje lenobe. In to podpiranje do te mere, da se čez čas zdi, da brez pomoči sploh ne moremo. To pa ja ne gre! Vse skupaj me je razjezilo do te mere, da sem izključil vse, kar naj bi mi pomagalo pri pisanju. »Mene pač tehnologija ne bo zafrkavala! Jaz pač ne bom odvisen od nje!« sem si rekel. In sem pisal. Med drugim tudi to besedilo. Uh! Ko sem potem, ko je bilo napisano, prebral in popravil vse, kar sem videl, sem, tako za hec, vključil še črkovalnik. Da si dokažem, da zmorem brez njega in da jaz pač ne bom odvisen od koščka programske kode. Zmota pa taka! Črkovalnik je našel kar nekaj napak. In ker z uvodnikom vedno notorično zamujam in ga mora lektor pregledovati zadnji trenutek, sem kapituliral. Tokrat ne bom eksperimentiral. In sem vso pomoč spet vključil. Morda jeseni … Po počitnicah, ko bom spočit in bom poln novega elana.

Druga stvar, ki me uničuje, pa je internet. Pred nekaj leti sem ga uporabljal večinoma za službene zadeve in sem popoldneve preživel stran od računalnika. No ja, to je velikokrat (beri: slabo in malo manj slabo vreme ali čista lenoba) pomenilo ležanje na kavču v dnevni sobi pred televizijo. A bila je le sprememba. Majhna, a vseeno opazna. Na kavču sem se vsaj zleknil, pretegnil ude in leže gledal film, poročila, tekmo ali karkoli pač. Zdaj pa sedim na stolu. In to dopoldne, ko delam, popoldne, ko počivam, po kosilu in zvečer, ko … no ja, ne delam. Po internetu lahko namreč gledam filme, vidim oddaje, ki sem jih zgrešil, poslušam in berem poročila ... Vse mogoče lahko počnem. In vse to na stolu. Ne v fotelju ali na kavču, ampak na stolu! Posledice? Pred nekaj dnevi me je konkretno usekalo v križu. Hotel sem dvigniti nekaj malo težjega in … bum! Seveda, ko pa ves dan presedim v čudni drži. Drži, ki moji hrbtenici vsekakor ne dela usluge. In še vreme me zafrkava. Pozimi sem si prisegel, da bom, ko bo lepše vreme, več zunaj, več bom delal okoli hiše, več dirkal okoli s psom, več časa preživel na kolesu … Ko to pišem, je sredina junija, zunaj pa je sredina aprila. Vreme, ki samo po sebi kliče po postelji. Ali vsaj kavču. No ja, tudi stol bo dober … Malo bom podložil križ in čakal na lepše vreme. Takrat pa bom počel vse mogoče …

Moj mikro, julij-avgust 2008 | Zoran Banovič