Si.mobilu je s podobno ponudbo sledil še Mobitel, T-2 in Tušmobil pa bosta morala to storiti, ko bosta zagnala svoje omrežje tretje generacije. Ali izgovor, da je radijsko omrežje predragoceno za razprodajo, skriva med vrsticami globlji pomen? Morda bolj kot v fiksnih omrežjih je v mobilnih problem v kapaciteti omrežja. Od tega, koliko uporabnikov je sočasno priključenih na eno bazno postajo in koliko njenih virov zaznajo, pa do prepustnosti povezav od baznih postaj in med elementi omrežja. Višje teoretične hitrosti operater obljublja, vidnejše so te težave, imun pred njimi pa ni nihče. Seveda jih je mogoče odpraviti, vendar poseg zahteva čas, čez noč se težav ne da odpraviti, in bolj ali manj visoke investicije v omrežje. Odvisno od tega, kje je ozko grlo. Povezave se da nadgraditi dokaj enostavno in hitro, zgraditi dodatne bazne postaje, pa je večja težava. Ne samo investicijska, tudi časovna, saj pridobitev vseh potrebnih dovoljen in opreme in sama izgradnja zahtevata svoj čas.
Meritve hitrosti mobilnega prenosa podatkov nimajo nikakršne praktične vrednosti. Rezultati, ki jih dobite na več lokacijah, pa čeprav je razlika med njimi le nekaj sto metrov ali celo manj, ali na eni lokaciji v različnih časih, so lahko drastično drugačni. Govorimo lahko le o občutku, ta pa je tem boljši, čim dlje zadevo uporabljate.
Po mojem mnenju bodo operaterji morali najprej spremeniti svoje obnašanje, nato pa poseči tudi po tehničnih možnostih, ki so jim na voljo, in v temeljih spremeniti način ponujanja mobilnega interneta. In tudi spremeniti mnenje javnosti o njem. Trenutno njihovo oglaševanje meji na zavajanje kupcev. Oglašujejo najvišje teoretično možne hitrosti, ki potencialnim naročnikom padejo najprej v oči in ušesa, in seveda gladko zanemarijo drugi del sporočila, ki govori o tem, da je hitrost teoretična. Logično, saj se tudi njim ne sanja, kakšna bo pri naročniku. 29 oziroma 19 evrov je lahko malo ali pa občutno preveč, če uporabnik ni zadovoljen s kakovostjo plačane storitve.
Zatorej bodo morali mobilni operaterji poslovati podobno, kot to počnejo fiksni. Tudi tehnologija xDSL ima teoretično hitrost, vendar znotraj te uporabnik izbere paket s hitrostjo, ki mu jo potem operater bolj ali manj zagotavlja. Iz Mobitela sem dobil zagotovilo, da je vključevanje kakovosti storitve (QoS) tehnično možno, torej bi v praksi to pomenilo, da bi uporabnik lahko izbral paket z na primer hitrostjo 1 Mb, operater pa bi mu to zagotavljal vsaj na njegovem domu oziroma povsod tam, kjer je uporabnik na dosegu baznih postaj, ki take hitrosti omogočajo. Je pa tudi to, vsaj po mojem mnenju, povezano s kapaciteto omrežja, ki mora biti dovolj visoka. Ne znam si namreč predstavljati, da bi omrežje zavrnilo prenos govora ali priklop dodatnih uporabnikov mobilnega interneta samo zato, da bi tisti, ki so že priključeni, imeli na voljo obljubljene hitrosti.
Pomislekov o ponudbi brez omejitev je še nekaj. Na primer ta, da tako načelo spremeni vzorec obnašanja uporabnikov. Mobilni internet so zdaj naročali tisti, ki so hoteli imeti povsod dostop, in ti so se bolj ali manj zavedali omejitev mobilnega interneta in jih tudi sprejemali. Bodoči uporabniki pa bodo po mobilnem internetu posegali kot primerno povezavo na domu, mobilnost in možnost uporabe omrežja NeoWLan brez dodatnega plačila pa bosta le priboljšek. Njim je predvsem pomembno, kakšne bodo dosegljive hitrosti tam, kjer si to želijo. Povezavo bodo pustili ves čas aktivno (ne bodo ugašali računalnika), pa tudi nelegalne datoteke bodo prenašali prek tega dostopa, kar se jim zaradi visoke cene do zdaj ni splačalo.
Moj mikro, Junij 2008 | Marjan Kodelja
