Računalniki se zadnjih trideset let niso dosti spremenili, zadnjih nekaj let se je spremenil le način, kako jih uporabljamo. Morda bolje rečeno, za kaj jih uporabljamo. Računalnike spremljam že dobrih trideset let in v tem času sem videl in slišal marsikaj, najbolj fascinantno pa se mi je vedno zdelo opazovati ljudi, ki niso računalniški strokovnjaki, ki imajo le osnovno ali šepajoče računalniško znanje, kako ti in predvsem za kaj uporabljajo računalnik. Največkrat za pridobivanje informacij. Zagotovo je več kot polovica uporabnikov takšna. Njim se je svet s pojavitvijo pametnih telefonov in predvsem tablic obrnil na glavo. Pred tremi leti je žena hotela računalnik in kupila si je poceni prenosnik. Odkar ima tablico, ta leži v predalu in na njem se nabira prah. Računalnik je v svojem prostem času uporabljala za brskanje po spletu in elektronsko pošto. Za naloge, ki so zdaj pisane na kožo tablicam. Računalnik morate prižgati, in tudi če je v stanju hibernacije, preteče nekaj časa, da se »postavi«. Tablica je pripravljena takoj, in ker je ves čas v stanju pripravljenosti, zapiska vedno, ko prispe poštno sporočilo. Da ne omenjamo tega, da je tablica lažja in tanjša in bolj primerna za nošenje, kar pomeni, da je lahko vedno z nami. Poznam celo ljudi, ki niti tablic ne marajo, saj jim je dovolj pametni telefon in vse to, pa še veliko več, počnejo na njem.

Intelov ultraprenosnik

V tem spremenjenem položaju si je Intel izmislil novo kategorijo računalnikov – ultraprenosnike. Videti je, kot da so ti na trg prileteli od nikoder, a je v ozadju Intelova 300-milijonska finančna injekcija, ki je spodbudila proizvajalce, da so jih začeli izdelovati. Je s tem kaj narobe? Saj je tudi Microsoft plačal Nokii debelo milijardo, da je danes njegov partner na trgu pametnih telefonov. Ultraprenosnik pa ni nič drugega kot naslednik netbookov ali pa tanjši običajni prenosni računalnik. V Intelovih zahtevanih zmogljivostih za to kategorijo – mimogrede, prvič se je pripetilo, da je proizvajalec »čipov« »izumil« kategorijo prenosnih računalnikov – je med drugim tudi pričakovan zagonski čas, nižji od sedmih sekund. Sedem sekund pa je lahko večnost, tablica je na voljo takoj, še celo MacBook Air, po komer se je Intel pri novi kategoriji zagotovo zgledoval, se zažene prej. Še največji navdušenec nad vsem, kar počne Intel, bo, če je dovolj kritičen, moral priznati, da so ultraprenosniki le korak v evoluciji, ki se je začela leta 1989 z enim prvih »kompaktnih« prenosnikov, modelom Compaq LTE. Med njim in ultraprenosniki tudi ni vidnih razlik – še vedno sta tu tipkovnica in prepogljiv zaslon. Kaj je torej industrija počela zadnjih 23 let? Igrala se je z različnimi dimenzijami, vgrajevala boljše procesorje, pomnilnike, vmesnike in pogone za hranjenje podatkov. Nič revolucionarnega se ni zgodilo, le vsakoletna »šminka«.

Od leta 1989 je nekaj naprav želelo ogroziti primat prenosnega računalnika kot univerzalne mobilne naprave. Sredi zadnjega desetletja prejšnjega stoletja (natančneje leta 1996) so se pojavili osebni organizatorji, najprej v obliki PalmPilota. Ta je nakazal pomen popolnega nadzora tako strojne kot programske opreme. Ob prelomu stoletja so prišle prve različice pametnih telefonov (Handspring Treo) in tabličnih računalnikov v obliki Microsoftovega predloga »Tablet PC«. Intel je skupaj z Microsoftom leta 2006 poskušal s kategorijo naprav, imenovanih ultraprenosni osebni računalniki (UMPC), leto pozneje so se pojavili netbooki. Vse te naprave niso spremenile navad uporabe računalnikov, nekatere zaradi visokih cen in neobstoja programske opreme, ki bi najbolj izrabila strojno opremo, ki ji je bila na voljo, ali druge, kot netbooki, preprosto zato, ker niso bile »ne tič ne miš«. Uspešno je bilo podjetje Apple, ki ni sodilo v »wintel« tabor. Najprej s predstavitvijo iPhona, daljnega naslednika PalmPilota, in z zamislijo za uspeh, popolnega nadzora nad ekosistemom (strojna oprema, operacijski sistem, aplikacije, vsebine), in leta 2010 z iPadom. Apple je danes uspešen ne le zaradi omenjenega, temveč zaradi svoje osredotočenosti na uporabnost naprave in vztrajanja pri tem, kar je uporabnike spodbudilo ali prisililo spremeniti navade in prehod s fizičnih tipk na dotik zaslona. Tudi če zanemarimo, da ultraprenosnik že nekaj let obstaja v obliki komercialno uspešnega Applovega Aira, je Intelova »inovacija« ultraprenosnikov v najboljšem primeru »subtilna«.

Windows 8 pogoj za uspeh?

Zgodovina mobilnih naprav nas uči, da lahko le programska oprema naredi strojno uspešno. Compaq LTE je bil uspešen zaradi Windowsov in programov zanj, PalmPilot zaradi PalmOS-a, iPhone zaradi iOS-a in tako naprej. Vprašanje je, ali je lahko ultraprenosnik uspešen zaradi Windows 8. To naj bi bilo malo verjetno, saj Windows 8 ni zgrajen za računalnike, temveč za tablice oziroma »slate«, kot jih Microsoft raje imenuje.

Večina se bo strinjala, da je najbolj zanimiv, hkrati pa tudi najbolj napreden del Windows 8 na dotik občutljiv uporabniški vmesnik Metro. Na dotik občutljivi vmesniki so primerni za vodoravne zaslone, telefone, tablice, ki jih med uporabo držimo vodoravno, veliko manj pa za navpične zaslone, kot so monitorji in zasloni prenosnikov. Pri teh upravljanje z dotiki in prstnimi kretnjami nima prednosti pred miško in tipkovnico. Zgodovina računalništva nam pove, da na dotik občutljivi vmesniki nikoli niso bili uspešni na navpičnih zaslonih, in to je tudi razlog, zakaj jih Apple ni vgradil v svoje prenosnike. Vmesnik Metro lahko uporabljamo tudi z miško, vendar je to bistveno bolj neprijeten in neučinkovit način njegove uporabe. Metro lahko iz sistema tudi odstranite. A kaj potem ostane? Izboljšana različica sistema Windows 7? Nič posebno zanimivega za kupce. Siljenje na dotik občutljivega vmesnika v prenosnike le zato, ker smo tega vajeni na tablicah, nima pravega smisla. Kljub temu bo (skoraj) zagotovo Windows 8 prodajna uspešnica, ker bo prodaja računalnikov v prihodnjih letih še vedno rasla, sistem pa se bo širil tudi na naprave s procesorji ARM. Metro bo izjemen na tablicah in hkrati nepomemben na osebnih računalnikih.

Proti temu, da bi lahko Windows 8 naredil ultraprenosnike za tržno uspešnico, govori tudi že omenjeni nadzor nad celotnim ekosistemom. Apple nadzira vse, med Intelom in Microsoftom pa ni (več) dovolj močnih povezav, da bi bil nadzor mogoč. Ni skrivnost, da se Intel in Microsoft ne marata preveč, njuno rivalstvo pa onemogoča razvoj povezane programske in strojne osnove. Zato bomo vedno dobili napravo, ultraprenosnik, ki ne bo kazal, da gre za eno enoto, temveč za strojno opremo, ki najbolje ne ustreza namenu programske opreme – ali pa ravno obratno. Točno to je tudi pokopalo naprave UMPC ali MID (še ena kategorija naprav preteklosti, mobilne internetne naprave). Na drugi strani imamo Apple, ki drži roke nad vsem, spremenil pa je tudi način oblikovanja naprav. Osredotoča se na uporabniško izkušnjo in gradi tehnologijo okoli te, medtem kot Intel in Microsoft razvijata naprej tehnologije, nato pa njim prilagajata uporabniško izkušnjo.

Apple, kralj sveta?

Apple je bil zadnja leta sposoben ustvarjanja uspešnih smernic in nihče ga ne more preprosto prezreti. Nevarnost pretiranega sledenja in nerazvijanja svoje zgodbe pa je, da dobivamo kopije MacBookov, iPhonov in iPadov. Trenutno se industrija boji, kaj bo Apple naredil na svojih prenosnikih. Dejstvo je, da Apple nikoli ne bi prišel na položaj, na katerem je, če bi v preteklosti le sledil smernicam takrat vodilnih podjetji. Med njimi pa sta bila tudi Intel in Microsoft. Apple je njihove smernice ignoriral oziroma jim sledil le toliko, kolikor je bilo nujno, obenem pa iskal svojo priložnost. Če bi Intel in Microsoft ignorirala, kaj počne Apple in današnje »vrhunske« tehnologije, kot je na dotik občutljivi vmesnik, bi bila sposobna iznajti naslednjo veliko stvar, ki bo spremenila navade uporabe računalnikov, hkrati pa tudi moči podjetji na trgu. Če bosta pretirano gledala, kaj počne Apple, bosta obsojena na capljanje za njim.

Če na dotik občutljivi vmesnik ni primeren za prenosne računalnike (pa tudi ne za namizne), katere so tiste tehnologije, ki bi lahko za ultraprenosnik pomenile isto, kot je dotik pomenil za telefone in tablice? Prednost bolj »klasičnega« računalnika je močnejši procesor, kar bi se dalo izkoristiti. Glasovno upravljanje? To ni najbolj posrečeno. Če ne drugega, zaradi težav z zasebnostjo. Kdo pa si želi, da bi drugi slišali, kaj se pogovarjate z računalnikom. Zadeva tudi ni najbolj zanesljiva, skrbi pa tudi slaba podpora manjšim jezikom. Glasovno podprti vmesnik bi bil lahko podporni način, ne pa glavni. Druga možnost so kretnje – premikanje prsta po zraku pred zaslonom premika kazalnik na njem, stiskanje pesti bi pomenilo, da želimo nekaj zgrabiti, in tako naprej. Naraven način komunikacije oziroma interakcije. Ljudje se ga hitro navadijo, kar kaže tudi uspeh Microsoftovega Kinecta. Toliko bolje, da je to Microsoftova tehnologija (ima tako programski kot strojni del popolnoma v svojih rokah), ki jo lahko enostavno zaščiti pred Applom. S Kinectom opremljeni prenosnik, hkrati še ultraprenosni, bi pomenil tisti preskok, ki bi dokazal, da sta Microsoft in Intel pred konkurenco in da razvijata nov vmesnik prihodnosti. Nekaj napovedi kaže, da gre razvoj v tej smeri, bo pa treba počakati, ali gre za nov uporabniški vmesnik ali le za dodatno »igračo« znotraj sistema, katerega vmesnik temelji na dotikih.

Moj mikro, Junij 2012 | Marjan Kodelja |