Projekt interneta na avtobusih, ki ste se ga lotila Telekom in LPP, se v osnovi zdi zanimiv, je pa tudi dodatni magnet, da bi ljudje več uporabljali javni prevoz. Vendar sem skeptičen. Obe podjetji bi s to storitvijo radi zaslužili, saj nič ni zastonj, čeprav se jim ta trenutek še ne sanja, kako. Prepričan pa sem, da bi v primeru plačljive storitve v časih krize le težko našli dovolj »norcev«, ki bi bili pripravljeni dodatno plačati za še en dostop do interneta. Zato kot finančno pokritje (in zaslužek) projekta ostane le še prikazovanje reklam na uporabnikovih napravah, kar za seboj spet povleče veliko težav in še dodatno oteži uporabniško izkušnjo. To so ugotovili tudi ljubljanski gostinci, ki so gojili veliko upov do z oglasi podprtega brezplačnega Wi-Fi-ja, a so kmalu ugotovili, da iz te moke ne bo kruha. Oglaševalcem se medij preprosto ni zdel zanimiv. Upajmo le, da se na koncu podjetji ne bosta odločili, da bosta potnikom brezplačno na voljo le njuni spletni strani, torej stran LPP-ja in siol.neta. Ali pa celo, da bo projekt zaključen in bo ugotovljeno, da storitev komercialno ni zanimiva.

Tehnično gledano »Wi-Fi« na avtobusih ni raketna znanost. Nekje v avtobus so skrili dostopno točko in hkrati modem za mobilno omrežje, natančneje napravo NadLuxe R300. Ta sočasno omogoča priklop do 32 uporabnikov na Wi-Fi del, na mobilnem delu pa podpira hitrost prenosa podatkov do teoretičnih 21,6 Mb/s. Ker je avtobus Faradejeva kletka, se signal omrežja Wi-Fi slabo širi zunaj njega, kar pomeni, da če bi morda še lahko dobili dovolj kakovosten signal okoli avtobusa, ko ta stoji, to gotovo ni mogoče, ko se giblje. Skrb, da bi uporabniki ali omrežja zunaj avtobusa motili omrežje v njem, je zato odveč.

Kakovost dostopa v internet znotraj avtobusa je odvisna od povezave v mobilno omrežje. Čeprav so meritve na krajši testni poti pokazale slabe rezultate (glej zaslonske slike), je predvajanje videoposnetka iz YouTuba potekalo brez prekinitev. In to kljub temu, da je bil avtobus poln in so bili vsi »potniki« priključeni na brezžično točko. V teoriji vemo, kako je s tem. Vsi uporabniki si delijo isti vir, povezavo v omrežje. Hitrost prenosa podatkov v njem pa je odvisna od kakovosti signala, ki ga prejme antena na avtobusu, kar je povezano z njegovo oddaljenostjo od bazne postaje in od prostih zmogljivosti na njej. Tako je lahko hitrost v nekem trenutku relativno velika, v naslednjem pa obupno nizka. V obeh primerih pa si jo delijo vsi potniki v avtobusu. Ali drugače, če omrežje dovoljuje hitrost na primer 3 Mb/s, na avtobusu pa je le en uporabnik, bo njegova izkušnja brskanja hitrejša, kot če je uporabnikov sočasno 32. Uporabniška izkušnja je še slabša, če je hitrost v mobilnem delu nižja.

Logično vprašanje, katerega smo zastavili predstavnikom Telekoma, pa je bilo, ali že pripravljajo podobne pilotske projekte na medkrajevnih avtobusnih progah oziroma na vlakih Slovenskih železnic. Čas, ko se uporabnik vozi na teh progah, je neprimerno daljši od povprečnih časov na mestnih progah, zato se mi zdi uporabnost dostopa v internet tam pomembnejša. Kaj sem izvedel? Da o tem razmišljajo, vendar da do konkretnih dogovorov še ni prišlo. Vsem pa je jasno naslednje: Slovenci zelo slabo uporabljajo javni prevoz. Razlogi za to so večplastni, prepričan pa sem, da bi javni prevoz uporabljalo več ljudi, če bi se na njem dobro počutili. Kar pomeni tudi možnost brezplačnega dostopa v internet.

Moj mikro, Junij 2012 | Marjan Kodelja |