Ko opazujemo velike obcestne plakate, s katerih nas pomirjujoče gledajo predsedniški kandidati in kandidatke, je nekaj jasno. Njihova podoba je brezhibna, videz popoln. Vse je tako dodelano in premišljeno, da se potenciala volivka ali volivec le stežka odloči, kateri izmed kandidatov in kandidatk je primernejši oziroma ima trdnejša stališča. V času, v katerem živimo, je vodenje politične kampanje obsežen posel. Ob vsem tem je odločitev, komu podeliti svoj glas, težavna. Še težje pa je snovalcem kampanj, ki se ukvarjajo z večnim vprašanjem: »kako oziroma s čim prepričati volivce«. Zdi se, da se je žarišče preusmerilo drugam in da 2.0 različica tega vprašanja zveni: Kako aktivirati tiste državljane z volilno pravico, ki se volitev ne udeležujejo, in jih prepričati, da glasujejo za tega ali onega kandidata?

Odgovor je precej jasen: uporaba novih komunikacijskih kanalov, ki omogočajo doseg in aktiviranje tudi pasivnega dela volilnega telesa. Če so bile sfere demokracije, politike in vodenja že od nekdaj domena starejših in modrih državljanov, se danes žarišče premika na mlajšo, aktivnejšo populacijo.

OD MEGAFONA DO TELEVIZIJE ...

Vsi se verjetno spomnimo (ali poznamo iz filmskih zapisov) predvolilnih propagandnih shodov, ko je kandidat s plakati in megafonom hodil od kraja do kraja in nagovarjal peščico ljudi, ki se je zbrala pod provizorčnim govornim odrom. Tovrstne akcije so bile sicer učinkovite pri sidranju stališč kandidata – a krog prejemnikov je bil razmeroma ozek. Danes so tovrstna »osebna« srečanja z volivci sicer ostala, a bolj v podporni funkciji. Bojišče za glasove se je preselilo na predvolilna soočenja kandidatov, ki jih organizirajo medijske hiše – predvsem radijske in televizijske. Pa vendar je ob vsej moči televizije, ki dogajanje v celoti posreduje izjemno velikemu številu sprejemnikov po državi, prenos komunikacij enosmeren. Zbrani gledalci pred televizorjem kandidatu ne morejo zastaviti vprašanja (razen prek telefonskega klica v studio). Ne morejo ga prositi za pojasnilo. Ne morejo torej vedeti, kako bi se odzval na njihova dejanja.

... IN SVETOVNEGA SPLETA

In potem sta prišla internet in svetovni splet. Politične stranke in njihovi kandidati pa nič. Vsaj na začetku. Kar nekaj časa je trajalo, da so se prve stranke opogumile in pripravile preproste spletne predstavitve, ki so v najboljšem primeru vsebovale program in predstavitve najpomembnejših kadrov. Morda je bil kje na strani objavljen še e-poštni naslov, ki je pomenil komunikacijsko vez med državljani in strankami. Sčasoma se je izkazalo, da je ta komunikacija zelo pomembno vezivno tkivo med volivci in (potencialno) izvoljenimi, zato je bilo elektronskih naslovov vedno več in tudi odgovori so bili vedno pogosti. Naslednji logični korak je bil ustvarjanje posebnih spletnih mest za kandidate na občinskih, parlamentarnih in predsedniških volitvah.

ZDA KORAK PRED DRUGIMI

Najočitnejša vpletenost spleta v politične kampanje se kaže v Združenih državah Amerike. Čeprav so volitve oddaljene še več kot leto dni, so vse aktivnosti kandidatov že v polnem zagonu. Še pred dejanskimi izbori za prvega moža ali žensko se bodo odvijali izbori znotraj strank (primaries), kjer se bodo tako demokrati kot tudi republikanci odločili, kdo jih bo zastopal na volitvah naslednje leto.

Soočenja potekajo že skoraj vse leto, eno odmevnejših, med vodilnima kandidatoma demokratov Barackom Obamo in Hillary Clinton, sta julija letos organizirala CNN in YouTube. YouTubovci so ljudem omogočili, da posnamejo video vprašanje za kandidata, ki je bilo potem v živo predvajano na soočenju. Skoraj sočasno se je na YouTubu pojavil video posnetek avtorice Obama Girl naslovljen »I got a crush... On Obama«. Privlačno dekle praktično poje hvalnico kandidatu, v spremljajočem video materialu pa je polno propagandnega materiala v njegovo podporo. Nekaj tednov za tem videom sta se v spletu pojavila še video »Hot4Hill«, ki je namenjen senatorici iz New Yorka Hillary Clinton, ter video »Ron Paul Girl« (najverjetnejši kandidat republikancev), kjer dekle obljublja striptiz »full-monty«, če bo izvoljen Paul. Vsi omenjeni kandidati so v intervjujih zanikali povezanost z ustvarjalci teh posnetkov, o resnici pa naj vsak presodi sam.

Tudi spletna mesta vseh kandidatov so lahko pravi zgled. Iz enega izmed komunikacijskih kanalov je splet postal osrednje komunikacijsko središče sodobnih političnih kampanj. Pojavnost kandidatov ne vključuje le njihovih osrednjih spletnih mest, ampak tudi vključenost v razne skupnostne medije, kot sta npr. MySpace in FaceBook, fotogalerije na Flickru in videogalerije na YouTubu. Osebni blog kandidata pa je postalo tisto najbolj osebno sredstvo izmenjave informacij z volivci. Izmenjave zato, ker se pisanje bloga ne konča pri zapisu, ampak se nadaljuje pri komuniciranju v komentarjih, kjer se, ob konkretnem primeru, zelo jasno izrazijo stališča in vrednote kandidata oziroma določene politične opcije.

PREDSEDNIŠKI KANDIDATI LOVIJO KORAK

Ker je letošnja jesen tudi pri nas čas predsedniških volitev, je zanimiva primerjava spletnih kampanj slovenskih kandidatov. Ob pregledu posameznih spletnih mest je očitno, da najresnejši kandidati (z dobrimi volilnimi štabi), ne zaostajajo prav dosti. Enako kot v državi, po kateri se včasih radi zgledujemo, so spletna mesta stičišče vseh komunikacij in predvolilnih aktivnosti. Tisti najnaprednejši volilni štabi niso pozabili niti na vključitev svojih kandidatov v skupnostne medije, pripenjanje slikovnega gradiva in videoposnetkov na različne video portale. Viralne kampanje niso stekle v obliki video posnetkov vročih deklet, ampak so se pojavile v drugih, zanimivih oblikah.

Vse kaže, da je splet postal osrednji medij za doseg volivk in volivcev. Seveda so tu še vedno televizijska soočenja. In shodi. In pojavljanje na pomembnih dogodkih. A to je minljivo. V spletu pa nam je naš kandidat vedno dosegljiv, njegovi zapisi vedno na voljo in komunikacijska vrata vedno odprta. Resnično se lahko poglobimo v podrobnosti ni preverimo, kako se kandidat ali kandidatka odziva na naše konkretne potrebe. Ali pa preprosto zapremo brskalnik s klikom na križec v zgornjem desnem kotu in v trenutku vse izgine. Zdi se, da je s spletom vsa moč izbire in potem odločanja v rokah volivcev.

Miha Rejc