Pa si ju malce oglejmo. Elektronska pošta se v teoriji ne razlikuje kaj dosti od klasične pošte. Tudi infrastrukturno gledano ne. Ko sporočilo napišemo, ga pošljemo prek odhodnega poštnega predala v poštni strežnik, kjer se usmeri na pravi naslov in konča v nabiralniku prejemnika. Kot na pravi pošti. In če naslovnik ni pravi, se pošta vrne z žigom Naslovnik neznan. Kot pri pravi pošti. Obstaja pa ena velika razlika, in to je čas. Klasična pošta, pa naj se še tako trudijo, bo potrebovala en dan, da pride do naslovnika. Razen če seveda ne najamemo kakšne kurirske službe. In z dejstvom, da klasična pošta potrebuje pač določen čas, smo živeli stoletja. In nekaj stoletij smo pisali pisma. Ker je pošta potrebovala veliko časa, smo pisali dolga pisma. Med enim pismom in odgovorom je namreč preteklo precej časa in v tem času se je precej zgodilo. Iz klasičnih pisem smo lahko sklepali o človekovem počutju, saj je bilo na njem lahko videti ostanke solz, pismo je lahko dišalo, lahko je zaradi nerodnosti imelo kak odtis skodelice kave ali steklenice piva, skratka bilo je osebno, saj je bilo na njem videti sledi tistega, ki je pismo napisal.

Kaj pa elektronska pošta? Ta se od klasične razlikuje predvsem po hitrosti. Ko sporočilo pošljemo, je pri naslovniku v nekaj sekundah. Če seveda infrastruktura ne štrajka. In če je ta pri računalniku, lahko sporočilo takoj prebere. Torej lahko od trenutka, ko je pismo poslano, pa do trenutka, ko ga naslovnik prebere, mine le nekaj sekund. In kakšne so posledice? Posledice so te, da pišemo vse krajša sporočila. Povsem jasno, saj se od enega do drugega trenutka res ni moglo ne vem kaj zgoditi. So še kakšne razlike? Elektronska sporočila seveda (še) ne moremo odišaviti, nanje ne moremo spustiti solze ali odložiti kavne skodelice. A ker je navada železna srajca in ker smo pisma »opremljali« desetletja in stoletja, je povsem normalno, da takšno osebno noto pogrešamo. In smo se domislili nadomestkov. Nadomestkov v obliki grafičnih dodatkov, smeškov, zvokov in še česa.

In ker zadnje čase precej časa preždimo pred računalniki je povsem jasno, da elektronska pošta ni najprimernejši način komunikacije v primeru, ko sta sogovornika hkrati pred računalnikom. In zato so nastali sistemi neposrednega sporočanja. Ti omogočajo, da se s sogovorniki neposredno pogovarjamo, a ne glasovno ampak pisno. Kot če bi si podajali list papirja. Če je torej elektronska pošta alternativa klasični pošti, je neposredno sporočanje alternativa pogovoru. A tudi tu je med enim in drugim nekaj velikih razlik. Najprej predvsem ta, da gre pri neposrednem sporočanju za vsiljeno »vljuden« način pogovora. Pri neposrednem sporočanju namreč ne moremo nekomu segati v besedo. To je sicer lepo, a nikakor ne pomeni, da je stanja manj kaotično, kot če bi drug drugemu lahko segali v besedo in ga prekinjali. Človeška neučakanost je namreč nekaj, kar ni mogoče zatreti. Se vam je že zgodilo to, da ste pri pogovoru po Messengerju, medtem ko ste pisali odgovor ali komentar na nekaj, kar je sogovornik napisal, od njega dobili nekaj, kar nikakor ni povezano s prejšnjim sporočilom? In potem ne veste, na kaj naj odgovorite. Je tisto prej še sploh aktualno? Bo oni na drugi strani sploh vedel, na kaj mu odgovarjam? Težave so torej podobne kot pri govornem sporazumevanju. A pri govornem sporazumevanju, ki ga uporabljamo že tisočletja, torej bistveno dlje kot elektronsko pošto, smo imeli čas določiti pravila in vemo, kaj se spodobi in kaj ne. Pri tovrstni elektronska komunikaciji pa teh pravil še nismo imeli časa napisati. No, napisana sicer so, saj smo o »netiketi« že govorili, a jih še zdaleč nismo »implementirali«.

Neposredno sporočanje ima poleg vljudnosti in nevljudnosti v primerjavi s klasičnim pogovorom še eno pomanjkljivost. In to so spet čustva. Ko se s človekom pogovarjamo, lahko vidimo, kako se počuti. Vidimo, ali je dobre ali slabe volje, se smeje ali se joče, je pijan ali trezen … Tega pri neposrednem sporočanju ni. In tudi tu seveda čustva pogrešamo. In smo našli nadomestke. Ko sem se s svojo boljšo polovico prvič pogovarjal prek Messengerja, sem jo najprej skregal, da kriči name. Seveda je bila čisto zmedena in potem sem ji razložil, da če piše s samimi velikimi črkami, to pomeni, da kriči. In to je že prvi način, kako smo vključili čustva v neposredno elektronsko sporočanje. A čustev je še več, zato uporabljamo smeške. Najprej so bili izključno znakovni, a stvari so šle naprej in so postali tudi grafični. Pa še to ni dovolj. Tudi majhni obrazki ne morejo verno prikazati počutja sogovornikov. Zato so, poleg smeškov, iznašli tudi nekatere kratice, kot na primer LOL, BWL, BWTHDIK, CRBT, FOMCL (kaj pomenijo, odkrijte sami) in še kaj. Starši, ne jezite se torej, če vaš otrok piše čudne kratice. S tem le izraža svoje čustveno stanje. Vaš problem pa je, če tega ne razumete.

Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Zoran Banovič