Seveda sem bilo deležen klica takoj, ko je bila zadeva iz škatle, na polici, priključena v anteno in elektriko. No ja, čisto takoj ne. Še prej je poskušal zadevo usposobiti sam, a se je stvar ustavila že ob izbiri jezika menijev, kjer je pomotoma nastavil slovaščino, potem pa ni razumel več ničesar. Ker je iz njegovega glasu velo tisto nestrpno pričakovanje, ko k hiši pride takšna pridobitev in si želimo, da bi čim prej preizkusili, kako deluje v dejanskem domačem okolju, in ker sem imel čas, sem kar takoj skočil k njemu.

Načeloma nič posebnega. V meniju poiščeš nastavitve, nekaj, kar je v zvezi z nastavljanjem programov in sprožiš iskanje. Ima namreč samo kabelsko televizijo. Nobenega STB-ja, DVD-ja, glasbenega stolpa, HDMI-jev in podobno. Antena, tistih slabih 40 programov, kolikor jih premore kabelski sistem Slovenske Bistrice, in to je vse. A zadeva ni bila tako preprosta. Ko je televizor našel vse kanale, jih je bilo treba nekako razvrstiti tako, kot je sosedu najbolj logično. Želel je, da bi bili na začetku slovenski kanali, potem hrvaški, nato pa vsi ostali. Pa saj ne more biti problem. Pri njegovem starem Gorenju je bilo razvrščanje sicer okorno, a preprosto in razumljivo. Pri tem novem pa nastavitve vrstnega reda nikakor nisem našel. Med nastavitvami kanalov je preprosto ni. Pa mora nekje biti… In ker po nekaj minutah zadeve nisem našel, sem rekel, naj mi dajo navodila. Prinesli so mi debelo buklo z navodili v kakih 20 jezikih. Tudi v slovenščini. A glej ga zlomka. Čeprav je zadeva težka kaki dve kili, gre le za kratka navodila. In v kratkih navodilih načina spreminjanja vrstnega reda programov – ni. Piše pa, da ta navodila najdemo v rubriki podpore na proizvajalčevi spletni strani. Zanimivo. Pravzaprav celo zelo zanimivo. Na prvi pogled sem bil kar prijetno presenečen. Sodoben način izkoriščanja novih tehnologij, ohranjajo nekaj dreves ... A težava je v tem, da ta sosed sploh nima računalnika in povezave v internet. In sem šel domov, na spletni strani pogledal, kako se zadeva naredi, se vrnil in uredil.

Smisel tega pisanja ni v ergonomiji uporabniškega vmesnika tega televizorja. Takšna ocena je dokaj subjektivna. Kdo pa pravi, da je to, kar je (ne)logično meni, (ne)logično tudi drugim. Nekomu se pa morda ta način zdi bolj smotrn. Gre za diskriminatoren odnos do ljudi, ki nimajo dostopa do sodobnih tehnologij. Ne gre za to, ali sosed zna nastaviti televizor po svojih željah ali ne, gre za to, da nima dostopa do navodil za uporabo, ker nima dostopa do interneta. To pa je težava povsem druge vrste, kot smo je bili navajeni do zdaj. Običajno smo tarnali, ker so proizvajalci takšnih in drugačnih naprav premalo uporabljali sodobne tehnologije. A v tem primeru so šli nekoliko predaleč. Je že res, da ima zdaj večina ljudi, ki kupi sodoben 42-palčni televizor, tudi dostop do interneta. A večina še ne pomeni vseh. Kdo pa pravi, da je razlog nakupa takšnega televizorja HD-slika iz optičnega sistema in ki je tehnološki zanesenjak, ki mu je internet kot zrak, ki ga diha? Zakaj si takšnega televizorja ne more kupiti nekdo, ki recimo slabše vidi in mu je vse drugo bolj malo mar?

V tem primeru so ti ljudje prikrajšani. In jezni. No, vsaj sosed je … Vprašal me je, ali bo zdaj počasi tako, da še kuhati in prati ne bo več mogoče brez internet. In ima prav. Vsak nima sosedov, ki se malce bolje znajdejo na tem področju.

Pa saj proizvajalci televizorjev niso edini. Še zdaleč ne. Podobno zabavo smo imeli, ko je tašča kupila nov pralni stroj. Tak, poceni in preprost. Tako preprost, da se je razjokala, ker ga po končanem delu ni znala – izključiti. Namesto tega je vedno znova zaganjala pranje od začetka. Zakaj? Ker so bila navodila tako čudno in skopo napisana, da ji nikakor ni bilo jasno, kako naj z njim dela. In smo ji morali razložiti »ta mladi« …

Je že res, da so nove tehnologije v večini primerov prav zabavne, koristne in kaj vem kaj še vse. Res je, da se neprenehoma celo pritožujemo, da gredo na nekaterih področjih zadeve prepočasi naprej. A pri tem ne smemo pozabiti, da obstaja vrsta ljudi, ki preprosto niso sposobni ali nimajo interesa slediti tem hitrim spremembam. Ali to pomeni, da morajo zaradi tega biti izključeni iz dogajanja? Mislim, da ne.

Moj mikro, Marec 2010 | Zoran Banovič