Tiskalnik ChefJet je namenjen slaščičarnam in restavracijam, tiska pa raztopino sladkorja v vodi, s katero ustvari glazuro iz sladkorja. Načelo tiskanja je enako tridimenzionalnim tiskalnikom, gradnja objekta plast za plastjo, podobna je tudi hitrost – počasna. Oblike sladkornih bombonov so lahko izredno zapletene, na primer votla kocka, v kateri je krogla. Vse, kar tiskalnik natisne, lahko pojeste. Različici tiskalnika sta dve, običajna ne tiska v barvah (5000 dolarjev), »profesionalna« pa v barvah, tako da hkrati brizga tudi živilska barvila. Okusi so lahko pri obeh tiskalnikih različni, odvisno, kakšnega okusa je sladkorna pasta, s katero tiskalnik tiska. Razlika med obema tiskalnikoma je tudi v največji velikosti bombona, ki ga lahko natisneta. Opis zmogljivosti bo popolnoma ameriški. Tiskalnik natisne ženina in nevesto za na vrh poročne torte s podrobnostmi obraza in oblačil, ki jih naročnik lahko prilagodi. Zanimiva naprava, ki bi jo želeli imeti doma, kar pa še nekaj časa ne bo mogoče. Cena tega tiskalnika, tudi če gre za »cenejši« model, je občutno previsoka, da bi govorili o napravi za domačo kuhinjo.
Drugi tiskalnik pa tiska nekaj, česar zagotovo ne bomo jedli, bi pa z veseljem imeli za okras. Vsa zadeva sicer malce spominja na otroško igro z blatno zemljo, kateri so dodana semena. S projektom Tiskaj zeleno so študentke Maja Petek, Urška Skaza, Danica Rženičnik in Tina Zidanšek z oddelka likovne pedagogike na univerzi v Mariboru požele veliko zanimanja na sejmu tridimenzionalnega tiskanja v New Yorku. Njihov tiskalnik, ki jim ga je izdelal Simon Tržan, tiska naravno travo. Članice skupine so želele povezati naravo, tehnologijo in umetnost. Začele so z grafiti iz mahu, nato pa so prešle na mešanico zemlje in semen. Nastal je tiskalnik, stroj CNC (računalniško krmiljen stroj), ki je oblikovan tako, da stiska (nanaša na podlago) mešanico prsti, vode in semen, ki čez nekaj dni pozeleni. Stroj je danes še velik, zato razmišljajo, kako bi ga lahko pomanjšale in naredile prenosnega.
Tiskalnik je podoben drugim 3D-tiskalnikom, razlikuje se v glavi, ki omogoča, da jo napolnimo z zemljo s primešanimi semeni. Z njim pa so imele nemalo preglavic. V ZDA se zemlja in semena ne smejo uvažati. Da bi lahko pokazale, kako stroj deluje, so zemljo nakopale v Centralnem parku (dobro, da jih ni kaznoval čuvaj parka), semena pa kupile v trgovini. Izkazalo se je, da je tamkajšnja zemlja premalo glinena, v nasprotju s slovensko, ki se zato veliko lažje »tiska«. Delovanje tega tiskalnika si enostavno predstavljamo. Tiskalnik skozi šobo potiska neskončni »trak« vlažne in sprijete zemlje, s katero lahko naredijo pravzaprav vse, kar si zamislijo. Načrt vnesejo v računalniški program, ki nato krmili tiskalnik.
Razlika med slaščičarskim in travnatim tiskalnikom je tudi v času, ko je »izdelek« na voljo. Bombon se posuši, semena trave v zemlji pa morajo skaliti in zrasti, kar traja vsaj nekaj dni. Je pa ideja zanimiva in uporabna. Kar se je pokazalo tudi na omenjeni prireditvi, kjer so tiskalnik lepo sprejeli. Avtorice projekta so dobile več povabil na dogodke, katerih se bodo udeležile, če bodo našle dovolj sponzorskega denarja. Poleti so jih povabili v pariški Louvre, da bi tiskale vrt, zanimanje pa so pokazali tudi Nizozemci, Japonci in Vietnamci.
Moj mikro, marec - april 2014 | Jan Kosmač
