Ukrivljeni ali zakrivljeni zasloni niso nikakršna novost, saj jih že leta srečujemo v boljših kinodvoranah. Zaradi rahle ukrivljenosti je več svetlobe skoncentrirane na mestih, kjer so gledalci, zmanjšana je optična motnja (izkrivljenost) pri uporabi nekaterih projektorjev, obstaja pa tudi možnost, da je pogled na zaslon naravnejši, saj je vsaka točka na njem enako oddaljena od gledalčevega očesa. Morda največja prednost pa je subtilna. Gledalec ima občutek, da je dogajanje na zaslonu »ovito« okoli njega, saj zaslon zapolni njegov celotni vidni kot. Vse to velja, če gledalec sedi v dvorani nekje na sredini. Bolj kot je pri strani, manj ima od ukrivljenega zaslona.
Podobnega mnenja so tudi izdelovalci ukrivljenih zaslonov televizorjev. Poudarjajo, da rahla ukrivljenost zaslona in dejstvo, da je vsaka pika v vodoravni ravnini enako oddaljena od očesa gledalca, zmanjšuje težave pri vizualnem popačenju na robovih zaslona in izgubi podrobnosti slike na teh področjih. Vendar problem ni ideja ukrivljenega zaslona, temveč ideja, da ga vgradijo v televizor. Da ima gledalec sploh kaj od omenjenih prednosti, mora sedeti ravno na pravem mestu. V kinodvoranah je to mesto veliko, dovolj, da tam sedi veliko gledalcev. Zaslon televizorja pa niti približno ni tako velik, kot so platna v kinodvoranah, zato je to optimalno mesto pred televizorjem veliko manjše.
In kje je takšno mesto? Najprej ravno prav oddaljeno od zaslona, ne preblizu, da ne opazimo posameznih pik, in ne predaleč, da se ne izgubi prednost ločljivosti. Hkrati si tudi želimo, da vidno polje zajame čim manj okolice televizorja, saj nas to lahko pri gledanju moti. Sedeti moramo tako, da zaslon zavzame čim večji del našega vidnega polja. Pretvorjeno v metre, to pri velikosti diagonale 140 centimetrov (55 palcev), kakršnih je večina televizorjev z zakrivljenim zaslonom, znaša razdaljo med 1,7 in 2,2 metra. Pretvorjeno v idealni zakrivljen zaslon, ta bi moral imeti ravno takšen radij zakrivljenosti oziroma še nekoliko večjega, saj v praksi večina takšne televizorje gleda še z nekoliko večjih razdalj.
Na spletni strani technologytell.com so ugotovili, da mora imeti idealni zakrivljeni zaslon te velikosti diagonale in pri razdalji gledanja 2,3 metre krivuljo, da so robovi zaslona za 7,6 centimetra zakrivljeni v prostor od sredine zaslona po vodoravni ravnini. Zasloni obstoječih zaslonov niso niti približno tako zakrivljeni, zakrivljeni so manj, optimalna razdalja gledanja je večja, kar pa pomeni, da je gledalec predaleč od zaslona, zato ne vidi več optimalne ločljivosti, ki mu je na voljo. Govorimo o ločljivosti HD. Drugače povedano: optimalna razdalja, na kateri ima zakrivljenost opazne prednosti – če smo predaleč ali preblizu, jih ne občutimo –, ni usklajena z zahtevami razdalje, ki jih narekujeta ločljivost in velikost diagonale zaslona. Pa govorimo o enem gledalcu. Ko se na kavču pred televizorjem zbere vsa družina, problem postane še večji, saj vsi ne morejo hkrati biti na optimalnem mestu.
Zakrivljeni zasloni so, vsaj danes, bolj prikaz sposobnosti izdelovalcev kot izdelek, po katerem bodo posegale množice kupcev. Nekaj besed imajo pri tem tudi visoke cene. Po drugi strani pa ima tehnologija OLED teoretične možnosti, da nekoč izdelajo »elastičen« zaslon, ki ga bo uporabnik lahko zakrivil (in spet zravnal) glede na svoje potrebe. Če bodo padle tudi cene, bo vse skupaj še toliko bolj uporabno.
Moj mikro, november december 2013 | Jan Kosmač
