Belkin se je tekmi »pametnih« sijalk pridružil med zadnjimi. O Philipsovih sijalkah hue, ki lahko spreminjajo tudi barvo svetlobe, smo že pisali (tinyurl.com/l2pr87a), a jih uradno še vedno ni v slovenskih trgovinah. Belkinove Wemo LED svetijo le v beli barvi, prek aplikacije pa imamo nadzor nad njimi.

V osnovnem kompletu je vmesnik med sijalkami in domačim omrežjem Wemo Link ter dve sposobni sijalki LED. Te privijemo v luči in jih prižgemo. Vmesnik deluje v omrežju Wi-Fi, zato ga preprosto vtaknemo v električno vtičnico. Vsaka je dobra, le da je v dosegu omrežja. Ko ga prvič priključimo, je v načinu, ko v okolico oddaja svoje omrežje (svoj SSID). Na mobilno napravo namestimo brezplačno aplikacijo in jo priključimo v omrežje vmesnika. To naredimo le prvič, da vnesemo geslo za njegov priklop v domače omrežje. Potem so vmesnik in mobilne naprave z aplikacijo v domačem omrežju, prek katerega krmilimo luči.

Pametne sijalke niso priključene v omrežje Wi-Fi, saj uporabljajo brezžični standard ZigBee. To pa v praksi pomeni, da razdalja med vmesnikom in sijalkami v večini primerov ne sme presegati 30 metrov. Vmesnik lahko upravlja tudi druge naprave, ki jih Belkin ponuja. Med njimi so stensko stikalo za prižiganje luči, pametna električna vtičnica in podobno. Še en podatek je pri tem pomemben. V omrežju enega vmesnika Wemo Link je lahko sočasno do 50 sijalk.

Proces namestitve sijalk in povezave v omrežje ne zahteva ne veliko znanja ne časa. V desetih minutah je stvar končana. Aplikacija zažene iskanje, v tem primeru sijalk, nakar jim lahko spremenimo ime in združujemo v skupine. To ima smisel, ko bi radi z enim »ukazom« krmilili več sijalk skupaj. Aplikacija sicer ne omogoča veliko. Sijalke lahko prižigamo in ugašamo, prilagajamo, kako močno svetijo, ali jim ukažemo, naj se počasi ugašajo. V določenem času bodo postopoma vse manj svetile, dokler se ne bodo ugasnile. Najbolj uporabna je ravno možnost zatemnitve, saj ne potrebujejo temu namenjenega stikala. Tu smo tudi našli slabost sistema. Sijalkam nastavimo, kako močno naj svetijo, nato pa jih ugasnemo s stenskim stikalom. Ko jih spet prižgemo, začnejo svetiti s polno močjo, saj si prejšnjih nastavitev niso zapomnile. Mali stalni pomnilnik v sijalkah bi to rešil, pa zato ne bi bile dražje.

Druga možnost aplikacije so pravila. Določimo lahko na primer, kdaj naj se sijalke same ugasnejo, kdaj spet prižgejo ali kako močno naj svetijo ob različnih časih. Morda želimo, da se ob sončnem zahodu prižgejo vse luči in ugasnejo ob uri, ko spimo. Lahko nastavimo jutranje bujenje. Sijalke začnejo sijati z manjšo svetilnostjo pred uro »alarma« in zvišujejo svetilnost, tako da ob tem času svetijo z največjo močjo. Določimo lahko tudi vzorec prižiganja luči, ko nas dlje časa ni doma. V namene preslepitve tatov, ki (morda) zaradi tega menijo, da stanovanje ali hiša nista prazna.

Nadzor nad sijalkami prek mobilnih naprav je zanimiva možnost, ker imamo te vedno pri roki. Aplikacijo lahko namestimo na vse naprave v družini, tako da lahko vsi družinski člani prek svojih naprav krmilijo luči. Za popolno udobje pa to ni dovolj. Prek mobilnih naprav bomo krmilili vse več naprav v domu (nekateri jih že), zato bomo prej ali slej prisiljeni, da eno od naprav statično vgradimo nekje v stanovanje. Primerna naloga za starejši pametni telefon ali tablični računalnik, ki bi drugače ležal v kakšnem predalu.

Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja |