Kje ste dobili idejo, ki je hkrati preprosta in genialna, saj takšnega izdelka na trgu ni?
Težko je reči, da gre ravno za idejo. Stvar se je razvijala postopoma in po korakih iz potrebe po samodejnem zalivanju ob daljši odsotnosti. Najprej sem pregledal trg in nisem našel primerne naprave, ki bi zadostila mojim potrebam. Na začetku sem uporabil črpalko, nezanesljiv merilnik vlažnosti in napajanje iz električnega omrežja. Sledile so mnoge izboljšave izdelka in programske opreme in potem je nastal izdelek, ki ga poznamo danes.

Srce zalivalnika so mikrokrmilnik in tipala. Verjetno niste odkrivali Amerike, ampak vzeli, kar trg ponuja in kar vam je ustrezalo. Sami pa ste razvili ventil, pri katerem je poudarek, da energijo potrebuje le, kadar preide iz enega stanja v drugega. V čem je trik?
Natančnega delovanja ventila ne morem razkriti, ker se je treba nekoliko zaščititi pred prehitrim kopiranjem izdelka. Deluje na podlagi motornega pogona in ventila, ki prepreči pretok vode. Ob odpiranju in zapiranju potrebuje veliko električnega toka, zato sem moral prilagoditi vezje, da deluje od 0,9 do 4 volta napajalne napetosti. Poseben izziv je bila tudi izgradnja H-mostiča, ki praktično nima padca napetosti. Vezje nadzira pravilno zaprtje ventila in napetost baterije.

Pravite, da je pomemben tudi algoritem, ki na inovativen način določa pravo količino vode. Lahko razložite njegovo bistvo?
Problem zalivanja je, da na začetku naprava ne ve, ali je v majhni ali veliki posodi. Da bi preprečil razlitje vode čez podstavek posode, sem razvil algoritem, ki postopoma in eksponentno dodaja vodo in med tem počaka določen čas, da lahko zemlja vpije vodo. Iz spremembe vlažnosti potem razbere, kakšna količina vode je naredila zadosten učinek. Poenostavljeno v praksi to pomeni, da v majhnem lončku zaliva nekaj sekund, zapre ventil, počaka 20 minut in vidi, ali je lonček zalit. Če ni, postopek ponovi z večjo količino vode. Sam algoritem zalivanja pa je še nekoliko bolj obsežen, recimo zanimiva je tudi funkcija, ki lahko nekoliko odloži zalivanje ali zalije manj, če osvetljenost in temperatura padeta. Iz izkušenj sem namreč opazil, da je treba ob sončnem vremenu zalivati tudi vsak dan, ob oblačnem in hladnem pa samo enkrat na teden. Zato je pomembno, da rastline ne zalijemo ravno ob neprimernem vremenu in s tem povzročimo nabiranje mahu in gnitje korenin.

Če razumemo, ima naprava nastavljeno stopnjo vlažnosti zemlje – verjetno neko povprečno vrednost. Uporabnik lahko sam mejne vrednosti spreminja, vendar, kot razumemo, nimate zbrane baze rastlin, v kateri bi bilo znano, koliko vode določena rastlina potrebuje v določenem delu leta. Razmišljate o razvoju takšne baze, saj bi bila uporaba izdelka verjetno še lažja? Potreba po vodi kaktusa namreč ni enaka potrebi neke druge rastline.
Tako je, prednastavljena je neka povprečna vrednost, ki se jo da spremeniti. Baze rastlin za zdaj ni, bo pa seveda prišla na vrsto. Za zdaj bom verjetno razdelil rože v štiri skupine glede na potrebo po okolju: močvirnato, vlažno, povprečno, suho. Najbolje je, če uporabnik sam pozna rastlino. Recimo muholovka potrebuje močvirnato okolje, uporabljati moramo deževnico, mora biti na toplem in sončnem prostoru. Navodila po navadi že dobimo ob nakupu rastline.

Poznate Parrotov Flower Power – naprava s tipali zagotavlja informacije o ravni vode, koliko gnojila je v zemlji in sončne osvetlitve rastline? Razmišljate, da boste izdelek razvijali v tej smeri?
Poznam. Najprej moram reči, da gre za precej različen izdelek. Daisy.si rastline zaliva, Flower Power pa nam samo sporoča stanje. Je pa res, da ima Daisy.si vse potrebne senzorje: vlagomer, svetlomer, termometer, merjenje napetosti baterije. Tako da bomo v prihodnosti vsekakor povezali izdelke s pametnimi napravami, ampak je tukaj še veliko dela pri zanesljivosti podatkov. Sploh na meritev o vsebnosti gnojil se lahko zanašamo zelo površinsko.

Kolikšna bo predvidena cena zalivalnika in kdaj jih boste začeli prodajati?
Predvidena cena je okoli 20–24 evrov, na voljo bo približno ob koncu septembra. Če nam uspe pridobiti kakšnega vlagatelja za proizvodnjo večjih količin, lahko cena tudi pade. Pričakovati pa je, da bo zanimanje največje spomladi.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Jan Kosmač |